gepard
Gepard (foto: Cheetah - 2012 Carine 06, Flickr CC 2.0)

Gepard

Tatjana T. Jamnik

Gepard

… pisano je, da prosto lebdeča tesnoba kliče po tem, da bi se zasidrala …
Alexandra Berková

Srečala sem se z Grzegorzem. Zmenjena sva bila pod Mickiewiczem. A sva se nekako zgrešila, kajti točka srečanja je nekaj časa skakala po trgu kot zajček. In ljudje okoli naju so stali kot pribiti in ustvarjali neprebojni oklep, skozi katerega ni bilo moč videti. »Cześć,« sem rekla, ko sem končno zagledala in prepoznala pravega Grzegorza. Težave mi je povzročala megla sedmih preteklih let.

Bilo je zgodaj zjutraj, stala sva na mostu, megla pa okoli naju. Pod nama je polzela reka in tiho božala mostne opornike. Grzegorzeva roka je zdrsela po mojem licu, poljubil me je, prvič in zadnjič. Ampak jaz se tega ne spomnim. Spomnim se samo, kaj se je v kopalnici nekega hostla zgodilo s fantom, katerega imena se ne spomnim več. Leta so tiho tekla mimo in prav nič se niso ustavljala. Samo v nekaj rečnih rokavih je še ostal postan vonj po spominih.

Ko sem se po letih vrnila v Krakov, sem ga poklicala. »Dober dan, a bi lahko govorila z Grzegorzem?« »Težko, ne živi več tukaj.« »Veste, seznanila sva se pred sedmimi leti in zdaj sem se vrnila, živim tukaj in sem mislila, da bi se z njim srečala …« »A lahko malo počakate, bom pogledal, tukaj nekje imam njegovo številko …« Torej se je le odselil od staršev. Spomnim se, kako so mu najedali živce. »Že dve leti ne živim več doma, poročil sem se,« je izstrelil, ko sem ga po več neuspelih poskusih končno dobila na telefon. Ozračje na drugi strani žice se je razelektrilo.

Najino srečanje bi bilo lahko napeto kot štrumpandel. A bilo je mehko in malce hrapavo, kot pivo, ko steče po grlu. Peljal me je v Daktyl, lokal na obodu Glavnega trga. Ker pivo ni hotelo priti samo, pa naj sva ga še tako klicala, sva stopila k šanku. Fizikalni zakon. Pristopiš. Izrečeš čarovno besedo. Pivo teče najprej navzgor, potem dol, dokler v loku s horizontalnim prehodom ne zavije na toplo. To zakonitost sva preizkušala cel večer. Pivo ima boljši okus, če mu dodaš skorjico ingverja in nekaj besed. Zato sva se pogovarjala. V pogovoru sva se vrtela okrog zamrznjene časovne osi. Vidno polje se je počasi, v spiralah začelo širiti. Opazila sem, da se je spremenil. »Spremenil si se,« sem mu rekla. »Prej si imel warkoczyki.« Njegov pogled je povedal, da ni imel kitk. Spet sem zamešala besede. Imel je kodre, loki. Zdaj so njegovi lasje kratki, ostali so samo še nastavki za kodre, ki pa bi lahko bili tudi nastavki za kitke. »Edini, ki ima v naši familiji lahko kitke, je moja žena,« je rekel. »Pa ti kar paše. Mislim, frizura in to, da si poročen.« »Ja, zdaj sem veteran.« Iz nahrbtnika sem privlekla Adams-Kodretov Štoparski vodnik po Galaksiji in ga vprašala, če ga prepozna. Vodnik je molčal, Grześ pa je rekel, da se ne spomni. Vprašala sem ga, ali se res ne spomni, katero knjigo mi je takrat priporočal v branje. »Česa se pa spomniš?« Omenil je Jacka. Fanta, v katerega je bila zaljubljena Kristina. »Zaljubljena je bila v Michała,« me je popravil. »Saj je bil Michał tisti, ki se je skrival pred njo.« »A res, a to je bil on? Kako je bila Kristina zaljubljena! Zato sva tisto poletje še drugič prišli v Krakov …« »Jacek se je poročil pred kakima dvema mesecema.« Grzegorz se je razživel. »Ta trdnjava je padla najhitreje, čeprav je najdlje držal pozicijo samca. Poročila sta se pol leta po prvem srečanju. In to vključno z urejanjem papirjev in drugih formalnosti. Zanje pa porabiš gotovo več kot en mesec. Michał še vedno živi s svojo mamo in ni odpotoval na izobraževanje v Anglijo. Tri dni pred odhodom je odpovedal let. Samo zato, ker mu je vozovnico plačala mama … Od takrat se ni premaknil z doma. Skrbi me zanj. Ves čas tiči pri mami. Mama ga ima rada in on njo. Kljub temu da se ves čas pritožujeta.«

Medtem se nama je pridružil Jan, moj cimer. Povabila sem ga za vsak primer, če bi se z Grzegorzem kaj zalomilo. Jan je prišel z rahlo zamudo. Predstavil nama jo je: »To je Zamuda.« Zamuda me je spominjala na dve plastyczki, študentki kiparstva, ki sta si prišli ogledat sobo v našem stanovanju. Janek in Grześ sta si nemudoma padla v oči, jaz pa v oblak cigaretnega dima, v katerem sem oblebdela. Potopila sta se v poučen pogovor o principih polaganja ploščic v kopalnici in stiropornih plošč na hišo, o osnovah ometavanja fasade in o tem, po čem prepoznaš dobrega obrtnika. Grzegorz se v prostem času ukvarja s hišnikovanjem. Jan je pri nakupu škatle z orodjem v Ikei dobil priročnik Naredi sam. Grzegorz stanuje v stanovanjski hiši svoje žene, ki ima bogate starše. Žena ima zdaj trebuh, ker je noseča. Jana je vzgojila babica. Njegova mama namreč hodi po svetu s trebuhom za kruhom. Grzegorz in njegova žena Magda imata veliko prostora za hišnikovanje. Včasih morata prepričevati stanovalce, da kaj naredijo. Eden od sosedov na primer ni hotel obnoviti dimnika, čeprav je bil še iz povojnih časov. Rekel je: »Saj je iz povojnih časov!« Jan pa je edini moški pri hiši, zato se pač loti vsega razen elektrike. Grzegorz se mora kot hišnik obnove pogosto lotiti sam. Pa mu kar gre. Tudi z ženo je zadovoljen. »Ja, tudi moja žena je bila huda feministka. Ampak sem jo spacificiral, še največje trmoglavke se da udomačiti.« Ja, potem si deliš opravila na pol in pričakuješ otroka, sem pomislila. Magda je tri leta starejša od Grzegorza, in to bi me lahko napolnilo z optimizmom. »Lahko si optimistična, tudi zate se bo kdo našel,« je rekel Grzegorz.

Potem mi je strašno zakrulilo v želodcu. »Če nemudoma ne dobim kaj za pod zob, bom postala živčna in bom umolknila,« sem rekla. Potem sem vso pot z Glavnega trga na Kazimierz molčala. Jan in Grzegorz sta govorila kot dež. Nebo je bilo jasno. Naročili smo tri zapiekanke s kečapovim napisom Kochajmy – Kraków i – Kazimierz. Ko sem pojedla še zadnji zlog zapiekanke, sem zadovoljno zapredla. Predla sem, dokler mi ni zakrulilo v glavi. Če nemudoma ne dobim česa konkretnega za pod roko, bom postala živčna in bom umolknila, sem pomislila. Šli smo v Alchemijo, kjer smo za dva lasa in črno brado zgrešili literarni večer Michala Doležala in Václava Buriana. Zadeli pa smo ob prijaznega barmana. Tako je večer vendarle postal literaren. Pretok alkohola, merjeno v litrih, je bil namreč kar savski. Lakoto sem potlačila s pivom in cigaretami. Kto pije i pali, nie ma robali. Kdor pije in kadi, brez črvov živi. Pivo je v loku s horizontalnim prehodom zavijalo na toplo, prelivalo cigarete in jih namakalo, da so nabreknile in povrh vsega še smrdele po cigaretih. Jan se je  medtem izgubil in se spet našel pri prijaznem barmanu. Z Grzegorzem sva se poskušala srečati, a sva kaj kmalu odnehala, ker se plesen najinih spominov skoraj na nobenem mestu ni stikala. Njemu je splesnel spomin na Štoparski vodnik, meni pa na most. Zato me je vprašal, kaj v življenju delam.

»Kaj delaš?« »Potikam se po svetu. Živim malo tu, malo tam.« »Čas bi bil, da se ustališ.« »Ne morem, ne vem, kje.« »Pred sedmimi leti si imela pravico tako govoriti, ampak zdaj … Dovolj si stara!« »Ampak jaz sem srečna!! Srečna!!!« Začelo je rositi. Jan je v intervalih odhajal in se vračal, vsakič z novim pivom, kot jaz z novimi izkušnjami iz širnega sveta domov. Vsake toliko je iz pogleda naredil kepo in jo vrgel proti nama. Potem je stolkel naslednje pivo, tolkel ga je, vse dokler ni postalo mehko. Še bolj bi se zmehčalo, če bi ga dal pod konjsko sedlo in odjahal v stepo. Potem je vzel v roke sveder iz pogleda, ki se je nalezel mehkobe piva, in začel vrtati. Grzegorz je sedel pred mano kot gora in odmeval. »Jaz sem veteran.« In: »Čas bi bil, da se ustališ.« V glavi mi je začela nastajati velika luknja; bila je gramozna jama. Zabliskalo se je in zagrmelo, ulilo se je. Dež je izmival podočnjake, zbirali so se na dnu jame. Lovila sem jih v dlani in jih hlastno pila. Bili so sladko rdeči in ostri kot wściekły pies, vodka z malinovim sokom. Grześ je po tretjem ženinem klicu odšel. Jan je ostal. Grlo me je peklo. Rdeči nohti so se mi zažrli v vrat.

Poskusila sem se jih otresti, a so me držali za goltanec. Plesala sem. Jan je vzel v roke pivo in prilepil oči name. Držale so se. Niso padle dol. Grlo me je peklo. Oči so se mi z nohti zažrle v vrat.

En odtis se mi je poznal še zjutraj, ko sem se zbudila s spečim telesom ob sebi. Nagonsko sem poiskala anatomsko oblikovano nadlaket. Če ne bi bil tako gologlav, bi se zakopala v njegove lase. Tako pa je moja roka zablodila po brezdlakem telesu. Kot bi iskala dlako v jajcu. Pa je ni našla niti na jeziku. Ustavila se je na prvi oprijemljivi točki. Bila je zelo oprijemljiva. Zato sem se je oprijela. Postala sva gibki mački in spet zapredla. Prrrrr, sva predla z nizkim prekajenim glasom. In pihala, hhhhh! S še nižjim prekajenim glasom. Dokler nisem po mačje zacvilila in zarila kremplje v macesnovo kožo. Koža je bila gladka, skrbno zoblana, brez ene same grče. Moji kremplji ostri. Pod  njihovim dotikom se je kos mesa ubočil in počil. Negibno je obležal. Potem je počilo po šivih. Začela sva se leviti. Z njega je ob skoku iz postelje padla koža siamske mačke in postal je gazela. Jaz sem se prelevila v geparda. Pretegnila sem se, priprla oči in se oblizovala ob pogledu na krhko gazelo, ki je odskakljala iz sobe.

Ko sem se priplazila v kuhinjo, prežeč na gazelo, sem pred sabo zagledala moškega v kavbojkah. Tudi jaz sem se šla preobleč iz Eve. Moški je brez besed skuhal barszcz, ki sva ga nato z velikim tekom pojedla. Od teka začuda nisva bila zadihana. Vse je bilo kot ponavadi. Po kosilu sva pokadila cigareto. Potem sem jaz pomila posodo. Potem sva šla vsak v svojo sobo. Po stanovanju pa se je začel razraščati tabu. Rasel je zelo hitro in čez čas sem se morala skozenj začeti prebijati z mačeto. Nekajkrat sem se z nogo zataknila v njegove močno razraščene korenine in se komaj izmotala. To se je jovonanovo ponavljalo do večera.

Zvečer sem šla v njegovo sobo in mu prebrala misli. »Veš, ful te imam rada. Kot brata. Mogoče pa ni bila ravno najboljša ideja, da sva …« Molk, v očeh se je zasvetilo olajšanje. Iz goščave sem se prebila na jaso. Na nebu so bile zvezde in lunin krajec. Na debelo sem ga namazala s spoznanjem in ga použila.

november 2004 – februar 2005

(Ena mojih prvih kratkih zgodb, ki jo je navdihnila Pena dni Borisa Viana. Zgodba je bila objavljena v reviji Apokalipsa, št. 90–91–92 (2005).)

Se vam prispevek zdi uporaben?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Povprečna ocena / 5. Število glasov:

Ker se vam prispevek zdi uporaben ...

Spremljajte naše objave na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da vam prispevek ni všeč.

Kako ga lahko izboljšamo?

Preberite še

Wiera Gran

Wiera Gran – pozaba, upor in svoboda govora

Prevajalska refleksija ob prevodu knjige Agate Tuszyńske Obtožena: Wiera Gran Spremne besede[1] ne morem zastaviti drugače …

Dodaj odgovor