Domov / Pod lupo / Recenzija / Filmska recenzija / Manchester by the Sea

Manchester by the Sea

Neodvisni oskarjevski pretendent

Čeprav je Kenneth Lonergan sodeloval tudi pri nastanku nekaterih velikih hollywoodskih uspešnic, na primer filmov kot sta komedija Analiza pa taka ter Scorsesejeve Tolpe New Yorka (v obeh primerih kot scenarist filma), pa ga danes v prvi vrsti poznamo kot enega najzanimivejših glasov ameriškega neodvisnega filma. No, morda se pri slednjem velja malce popraviti: pravzaprav nas je šele siloviti uspeh njegovega zadnjega dela, trpke, a prav tako tudi presenetljivo duhovite družinske drame Manchester by the Sea, znova spomnil na nesporno dejstvo, da Lonergan predstavlja enega najbolj svojskih in najbolj prodornih glasov ameriške indie filmske scene.

Namreč, čeprav se je Lonergan že s svojim prvencem Računaj name iz leta 2000 silovito uveljavil in postal celo eden glasnikov nove generacije ameriških neodvisnih cineastov, pa ga je nato neuspeh njegovega naslednjega dela, dolgo nastajajoče in kritiško sicer hvaljene Margaret resnično drago stal. Tudi dobesedno, saj mu je projekt poleg prekletstva »pozabe« nakopal še velike finančne dolgove. A v življenju se stvari rade postavijo na glavo. In tako je tisto, kar je bila zanj sprva nesreča, postalo začetek zgodbe s srečnim koncem. Prav zaradi težav, v katerih se je znašel, sta se namreč njegova prijatelja Mat Damon in John Krasinski, ki sta dobila idejo za zgodbo in sta potrebovala izkušenega scenarista, ki jo bi znal razviti, obrnila prav nanj. In med drugim sta mu takrat, ko se je Damon zavedel, da filma ne bo mogel sam zrežirati, kakor je bilo predvideno, tudi zato s toliko lažjim srcem predala projekt. No, s to zgodbo se rada pohvalita predvsem Damon in Krasinski, medtem ko je Lonerganova verzija malce drugačna.

A pustimo to in se raje posvetimo zgodbi tega fenomena letošnje ameriške kinematografske letine, serijskega pobiralca nagrad in priznanj ter glavnega favorita pred bližajočo se podelitvijo oskarjev – zgodbi filma Manchester by the Sea, te neobičajne, čustveno nabite ter s toplino in blagim humorjem prežete meditacije o žalovanju, o bolečini izgube ter občutkih krivde. Mnoge je še v največji meri presenetilo prav dejstvo, da lahko taka, prav nič lahkotna in zabavna zgodba tudi pri najširšem občinstvu doseže tak uspeh. V njej namreč sledimo Leeju in njegovemu mladoletnemu nečaku Patricku, ki se vsak na svoj način spopadata s smrtjo Joeja, Leejevega starejšega brata in Patrickovega očeta. To je osnovna pripovedna linija zgodbe, okrog katere pa je Lonergan mojstrsko spletel številne podzgodbe, s katerimi na eni strani razkriva razloge za vedenje posameznih likov in motivacijo za njihova dejanja, na drugi pa z njimi vanjo vstopajo še številni drugi liki, ki dopolnijo podobo te družine in njenega socialnega kroga. Z odločitvijo za nelinearno pripoved, v kateri se prepletata sedanjost in preteklost, je Lonergan v roke dobil močno orodje za oblikovanje tudi najbolj finih detajlov osebnosti njegovih likov, ob tem pa ga je spretno izkoristil tudi za dramatično stopnjevanje oziroma umirjanje tempa pripovedi. Manchester by the Sea tako nedvomno ni take vrste delo, ki bi gledalca takoj, že s svojim zunanjim bliščem priklenilo nase. Zato pa je eno tistih ne prav pogostih del, ki ti počasi, a vztrajno lezejo pod kožo in katerih like še dolgo nosiš v sebi.

Se vam prispevek zdi uporaben?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Povprečna ocena / 5. Število glasov:

Ker se vam prispevek zdi uporaben ...

Spremljajte naše objave na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da vam prispevek ni všeč.

Kako ga lahko izboljšamo?

Preberite še

Nagrajenec Prešernovega sklada

Tomaž Lavrič

No, pa je tudi slovenski strip dobil svojo sveto trojico: po Kostji Gatniku (nagrajenec za …

Dodaj odgovor