Domov / Ustvarjališče / * Knjižna pokušina / Minoli Salgado: Malo prahu na očeh (odlomek romana)
Minoli Salgado: Malo prahu na očeh
Minoli Salgado: Malo prahu na očeh, prev. Ana Jasmina Oseban (KUD Police Dubove, 2017)

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh (odlomek romana)

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh
Minoli Salgado: Malo prahu na očeh, prev. Ana Jasmina Oseban (KUD Police Dubove, 2017)

Renu je opazovala pretanjene spremembe, do katerih je začelo prihajati pred prvimi splošnimi volitvami v dvanajstih letih – zasuk v plimovanju pogovora, kadar je vstopila v sobo svojih staršev, in drugačen jezik v hiši. Kuharice, čistilke in vrtnarji so bili zdaj bolj zaskrbljeni za svoje družine kakor za njeno. Pogovarjali so se o sorodnikih, ki so izgubili službe, in o novih nevarnostih, ki prežijo nanje na avtobusih in v mestu. Njeni starši so služabnikom pozorno prisluhnili in z njimi razpravljali o politiki, kot bi bilo osebje enakopravni del družine ali pa bi spadalo v ožji krog prijateljev.

To so bili prvi znaki prikrite vojne, nasilja, ki se je prikradlo pod krinko teme. Legala je v posteljo in se vsako jutro prebujala v drugačno okolje. Razgled z njenega okna se je spremenil. Dan je potekal po novem zaporedju.

Ni se več spominjala, kdaj je prvič opazila plakate pri šoli ali zvonjenje pri vratih, ki so mu sledili odvrženi letaki na dovozu, z zahtevo, da se trgovine pozaprejo. Ni se več spominjala, kdaj so šolo prvič za ves dan zaprli, očitno brez opozorila, ona pa je morala iskati Romeša, ki ga nikjer niso našli, saj se je najraje družil s starejšimi fanti, takimi, kot je bil Kit. Zdelo se je, da se njen brat zaveda širšega vzorca dogodkov, da ve, da se za pomanjkanjem discipline zadnjih let skriva čisto posebni red. Renu je čutila, da jo z dolgimi koraki pušča za sabo, privezano na eno mesto in na en sam, zlagoma odstirajoči se čas.

»Josilinin mož je izginil,« je nekega dne rekel Romeš in ji priklical pred oči, da ima klepetava kuharica življenje tudi zunaj zidov Dolmenske hiše.

»Kam pa je šel?«

»Nihče ne ve. Mogoče se je pridružil JVP ali pa so ga oni ugrabili. Kdo bi vedel.«

Brala je že o aktivnostih tega komunističnega gibanja, Ljudske osvobodilne fronte, poročila in izmuzljivi pogovori so jo povzdigovali v ikono, vsi podatki v časopisih pa so bili razdrobljeni v podrobnosti, kakor da ne bi bilo skupne zgodbe iz ozadja ali kakor da je nihče ne bi poznal. Njeni starši so vedno pritajili glas in siknili besedo ›komunist‹, na enak način, kot so sicer šepetali o sramotnih, skrivnostnih rečeh, vsakršna omemba JVP ali indijskih mirovniških sil je pogovoru vselej dvignila temperaturo. Zdaj pa naj bi bila JVP neposredno odgovorna tudi za vznemirjeni kuharičin obraz.

»Kaj ne more thatha na policijo?«

»Saj veš, da policiji ne zaupa, drugače bi že šel. Poleg tega bi se lahko za Josilin zadeve samo zakomplicirale, če je njen mož res vpleten.«

Bolj ko je spraševala, bolj motne so postajale zadeve.

»Kaj Josilin ne bi vedela, če je njen mož član ali ne?«

»Različne prijatelje je imel. Josilin ni poznala vseh. Ljudje včasih kaj prikrijejo, da bi zaščitili družino.« Romeš je pobral kamen in začel z njim kopati v tla, rahljajoč zemljo z nohti.

V tem času je bilo nevarno biti mlad; to gibanje od sovraštva prekipevajoče mladine je bilo še predaleč od naravne smrti, da bi se balo njenih drugih oblik. Ostri vojaški ukrepi proti JVP so se izkazali za še brutalnejše, kot je bilo sicer zastraševanje in nasilje mladih upornikov. Ko so se uporniki usmerili proti članom družin varnostnih sil in jih začeli pobijati, so ti zagrozili, da bo smrt vsakega člana njihovih družin maščevana z dvanajstimi člani družin pripadnikov JVP.

Iz zaraščenih džungel so vznikali eskadroni smrti. Črne mačke, Zeleni tigri, Škorpijoni, Orli z Osrednjega pogorja, sami spretni morilci, ki so napadali pod krinko vojaških sankcij. Ugrabljali in pobijali so moške in dečke iz vasi, ne glede na njihovo politično preteklost ali pripadnost. Po tej poti se je lahko poravnala prenekatera osebna zamera. Dobitek na loteriji, ovirano napredovanje v službi, nova hiša, beg in skrivna poroka, ostra beseda, karkoli je lahko postalo razlog za izginotje ali smrt. Uporniki so potencialne policijske ovaduhe zastraševali tako, da so ustreljeno žrtev obesili na drog svetilke. Temu so sledili povračilni ukrepi eskadronov smrti; ti so mladeniče privezali na z bencinom prepojene avtomobilske gume in jih zažgali. Njihove zoglenele ostanke so v svarilo razstavili ob javnih cestah, ostanki mesa in udov so bili do nerazpoznavnosti premešani s staljeno gumo. Še več trupel so pometali v reko. Še več trupel so pometali v morje. Drevesa so cvetela z najbolj bleščečimi vseh plakatov: 12 za 1. Oko za oko.

Nekega dne je Renu slišala, da je iz njene šole izginilo nekaj dečkov. V rjavem kamionu se je pripeljalo nekaj policistov in sklicalo učitelje. Drug za drugim so odhajali iz učilnic na zaslišanje v ravnateljevo pisarno, učenci pa so medtem klepetali ali brali. Otroci so ugibali, kdo je med izginulimi, dokler ni Romeš izrekel imena petih dečkov, ki jih je poznala samo na videz. Poskusila si jih je priklicati v spomin, a poteze njihovih obrazov so ostale zamegljene. Nato so se odprla vrata in zavladala je tišina. Zagledala je moškega, ki sta ga med sabo vodila dva policista, sključenega zaradi lisic na zapestjih, in nekaj trenutkov je potrebovala, preden je v tej skrčeni postavi prepoznala gospoda Devanando, učitelja, ki ji je vedno znal tako živo pričarati pred oči zgodovino. Nikoli več ga ni videla. Tisto leto je imela nezadostno iz zgodovine. Tega se je spominjala tako živo, kot da je postalo njegovo izginotje resnično šele z njeno sramoto.

Približno v istem času je začela v svojo sobo jemati časopise in jih prebirati, medtem ko je mama popoldne dremala. S Fioninimi ostrimi šiviljskimi škarjami je iz časnikov rezala okenca novic, izrezke pa spravljala v modro mapo, ki jo je hranila pod posteljo. Šlo je za novice o naključnih pobojih večje vojne, ›Vojaki LTTE osumljeni poboja 47 vaščanov med spanjem‹, ›V množičnem grobu našli 100 ustreljenih policistov‹, ki so bile objavljene med novicami iz sveta, oznanjajočimi konec iransko-iraške vojne, pokol na Trgu nebeškega miru, padec berlinskega zidu. Prelivanje krvi na južni obali je tako zelo postalo del vsakdanjika, da se ga niti ni več omenjalo na naslovnici, in Renu je med izpostavljenimi fotografijami nasmejanih ministrov, ki si segajo v dlani, iskala kvadratke poročil o dogodkih. V enem samem mesecu je naštela 112 političnih pobojev. Nadaljnjih 212 umorov so uradno pripisali JVP. Ti poboji, je pisalo, zahtevajo takojšnji odziv. V obdobju naslednjih treh let je sledilo več kot 30.000 izginotij. Pozneje so to številko revidirali v štirideset, petdeset, šestdeset in naposled v sedemdeset tisoč mrtvih.

Informacij, ki so prihajale do nje, je bilo na pretek, ni pa imela konteksta, na katerega bi jih lahko navezala. Še ozemlje, na katerem je živela – med reko, morjem in skozi generacije nakopičenim muljem –, je bilo zdaj razkosano in jasno označeno na varno in prepovedano območje. V šolo ni smela peš, prav tako se ni smela sprehajati v bližini zapora ali preblizu sodnijskim poslopjem. Rečeno ji je bilo, da se mora zaradi vročine, ki jo je vsa leta poprej čisto dobro prenašala, poslej voziti v očetovem klimatiziranem avtomobilu. Iz mesta so jo vozili po neznanih cestah, daleč stran od dogajanja, drevored je zastrl kvečjemu dim, ki se je vil iz zoglenelih, dogorevajočih trupel, odvrženih ob cesti. V zraku je polebdeval rahel, jedek vonj, ki ji je ostajal v nosnicah vso pot do doma.

Naučila se je hoditi tiho v senci visokih zidov, meriti težo molka med besedami. Zbirala je vse zablodele drobce očetovih pogovorov v pisarni, maminih telefonskih klicev, kuhinjskih čenč in vročih zubljev vesti s sodišča ter jih poskušala povezati s fragmenti časopisnih novic pred sabo. Preprosto morala je najti povezave, skrito logiko za dogodki, vanjo je verjela tem bolj zagrizeno, čim bolj so jo drugi zanikali.

Nekoč se je med izrezovanjem drobne novice po nesreči urezala v prst. Novička je opisovala, da so nekoga odpeljali na zaslišanje ›tako policisti v uniformah kakor v civilu‹. Izrezek, zdaj zapackan s krvavim madežem, je spravila v mapo in sklenila, da bo dogodek spremljala. Naslednji dan je pozorno prelistala časopis in odkrila komaj vidno dopolnilo k novici. V njem je pisalo, da so moža v resnici odpeljali ›neidentificirani oboroženi moški‹. Tudi to novičko je izrezala, zavedajoč se, da ima pred sabo dokaz prepletanja nestabilnosti časa z nestabilnostjo resnice. Med članki o kulturni zgodovini in novicah iz sveta, med informacijami o ajurvedskih značilnostih začimb in medicinsko pomembnih kačah Šrilanke je zasledila novico o umoru tamilske profesorice, aktivistke za človekove pravice, ki jo je neki moški ustrelil, ko se je vračala domov s kolesom. »Bolje, da sploh ne izvemo, kdo jo je umoril,« so menili njeni pretreseni starši. Dvom je zdaj postal instrument volje.

Ko se je Savi šele lotevala študija šrilanških mitov, je Renu končala že več let samoizobraževanja na domu, dogodke je shranjevala v mapo z rjasto rdečim prstnim odtisom.

 

Nekega poznega popoldneva po Savijinem prihodu sta sestrični počivali v zeleni senci dreves, pod krošnjami, polnimi ščebeta počivajočih ptic. Savi je sedela na gugalnici in se rahlo odrivala z nožnimi prsti, veja nad njo je med zibanjem rahlo škripala.

»Se spomniš, kako sva nekoč plavali v laguni?«

Renu je dvignila pogled od zapiskov in zamežikala v svetlobo. Videti je bilo, da se Savi hrani z vprašanji, ki jo vodijo v preteklost.

Ja, spominjala se je. Premišljevala je, da starši nikoli niso izvedeli za ta prepovedana plavanja, pa tudi, kako sta vedno tekli k vodnjaku, da bi si izprali mulj z obraza, las in stopal, preden sta se odtihotapili nazaj v svoji sobi, kjer sta se oprhali do čistega. Še več tednov po plavanju je odkrivala tenke brazde posušene zemlje za ušesi in med prsti na nogah.

»Prepričana sem, da so to vedeli,« je rekla Savi in se odrinila v nihaj. »Starši vedno vse izvedo. Gotovo sva obupno smrdeli po blatu in umazaniji.«

Savijino navidezno zgražanje ji je pred oči priklicalo podobo iz otroštva.

»In vsi tisti polžki v tvojih laseh!« je kriknila Renu. Živo je imela pred očmi vodne polže, ki so se zavlekli v Savijine neukročene kodre, in kako jih je Romeš nato bezal na svetlo s palčko od lizike, kako je Savi vreščala, Romeš pa je skoraj počil od smeha, kako krasna polžja lizika bi bila, z vsemi temi polži in travo v laseh.

Savi se je še vedno gugala proti krošnjam. Trstičje se je streslo, ko je iz trav vzprhutalo nekaj škurhov in zajadralo v zrak. Renu se je spet zatopila v branje, povsem posrkana v mirno, nezadržno potovanje Oberskega v koncentracijska taborišča. Pisanje je bilo prepričljivo, otipljivo. Prav začutila je, kako jo otroška roka iz vrtnih senc vodi v izkušnjo, tako mrzlo, tako kristalno in ostro, da so bili dogodki razgaljeni do bleščečih človeških kosti. Jasna deška vizija je bila skrajno prepričljiva, skrajno zanesljiva, preteklost je skozi nedolžen otroški pogled zaživela. Z eno dlanjo sem se oklepal materine dlani, z drugo pa sem si pokrival usta, da ne bi matere po nesreči česa vprašal. Kolikokrat je Oberski podoživel to izkušnjo, preden je bil zmožen o njej spregovoriti, linearno, logično? Nikoli ne bi verjela, da je taka vrnitev sploh mogoča, ta nezadržna hoja nazaj v teror, če je ne bi našla tu, na teh straneh, v knjižici, ki jo je držala v rokah. Dlani so ji vzdrgetale, ko se ji je pred očmi zlagoma razjasnila podoba iz lagune, ki je ni bilo treba posebej klicati v spomin.

»Ali misliš,« je šepnila sama sebi, »da obstaja izkušnja, ki je tako nevzdržna, da ni jezika, ki bi jo vseboval?« Preizkušala je besede, tehtala, ali so smiselne. Na odprto stran beležnice je nastavila nemirni svinčnik, kot da želi nekaj zapisati. »Misliš, da se nekatere stvari izgubijo, ker jih ne moremo več vzdržati ali še naprej živeti z njimi?«

Savi se je vse siloviteje gugala, iztezala je noge daleč naprej in daleč nazaj, da je bilo videti, kot da bo vsak hip poletela.

Sonce je tonilo za drevesa in metalo sence na trato, jo polagoma vleklo v mrak. Renu je ostajala v velikem krogu svojih vprašanj, čutila je, kako plivkajo okoli njiju.

V tistem je slišala, da Savi med nihanjem sem in tja nekaj govori, govorila je o spominu, o različnih vrstah spomina, različnih besedah za opis spomina – spomin polja, opazovalčev spomin, kolektivni spomin, kulturni spomin, avtobiografski spomin, besedilni spomin, travma, telepatija, nostalgija, ›anamneza‹, spomin, ki se pomika naprej in ›ontologizira‹ samega sebe, da se rojevajo novi izvori, seznamu ni in ni bilo konca. Rekla je, da je vse relativno in odvisno od lastnega pogleda na svet in na preteklost, pri tem pa uporabljala tako zastrto govorico, da se je njen pomen razgubljal in Renu odrešil nihanja.

Ta njena sestrična je deželo zapustila skuštranih las in se vrnila otovorjena s potovalkami nejasnih besed – z ›visokoletečim jezikom‹, kot je temu rekla Renujina mama –, ki jih je zdaj zanašalo visoko med krošnje.

Pomislila je na Savijina potovanja po drugih deželah in na svoje negibno, neprepotovano življenje.

»Si v Angliji srečna?«

To vprašanje ji je ušlo z jezika, a morala je izvedeti.

Savi se je za trenutek zaustavila v zraku, belina njene obleke se je lahkotno dvignila v temo visokega listja. Odvrnila je, da je tam neki čisto drugi svet, da to še ugotavlja.

Renu je opazovala Savijini roki, iztegnjeni ob vrveh gugalnice, nogi, ki sta se iztezali naprej in nihali nazaj, kot bi jo k sebi vleklo in jo spet odpihnilo nazaj morje, vsak odriv je rahljal leta, trudila se je osredotočati na to podobo in prepoditi sliko, ki se je že dvigala izpod gladine in se ji vlažno lepila na dlani. Dolga leta se ni vračala v laguno, tja, kjer se je razpiralo globoko brezno v preteklost, kamor bi tako zlahka strmoglavila. Glasno je zaprla knjigo in se osredotočila na sestričnine gole roke in noge.

»Ubožica,« je rekla Renujina mama, ko se je Savi po očetovem pogrebu vrnila v Anglijo, »ubožica, zdaj nima nikogar več.«

Po tistem ji je Fiona redno pisala dolga velikodušna pisma, skrbno očiščena vseh dogodkov, ki bi utegnili poglobiti Savijino bolečino.

»Najbolje zanjo je, da ostane zunaj,« je govoril Renujin oče. »Kako nas je samo gledala čez Domovo truplo! Kot da sem ga jaz lastnoročno ubil.«

Takrat jo je Renu zadnjič videla, pred maminimi gorečimi besedami, pred temo lagune, ko je bila Savi še deklica v belem krilu, ki je mirno kot sveča dan za dnem sedela ob očetovem negibnem telesu. Renu se je zapirala v svojo sobo, Romeš pa je odhajal ven, oba sta se umikala, oba nezmožna vsrkati še kakšno solzo več.

(odlomek romana)
Prevedla Ana Jasmina Oseban

Odlomek iz knjige: Minoli Salgado: Malo prahu na očeh. Prev. Ana Jasmina Oseban. Vnanje Gorice: Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017. Str. 118–126.

O knjigi

O avtorici

Minoli Salgado je britanska pisateljica in literarna znanstvenica. Z romanom Malo prahu na očeh (2014) si je prislužila nagrado SI Leeds Literary Prize in se uvrstila v ožji izbor za nagrado DSC Prize. Več »

O prevajalki

Ana Jasmina Oseban je književna prevajalka iz nemščine in angleščine, dejavna pa je tudi kot urednica in književna posrednica. Več »

Se vam prispevek zdi uporaben?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Povprečna ocena / 5. Število glasov:

Ker se vam prispevek zdi uporaben ...

Spremljajte naše objave na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da vam prispevek ni všeč.

Kako ga lahko izboljšamo?

Dodaj odgovor