Domov / Arhiv oznak: distopija

Arhiv oznak: distopija

Radoslav Parušev: Od znotraj (odlomek romana)

Radoslav Parušev: Od znotraj. Prev. Eva Šprager. KUD Police Dubove, 2018.
Radoslav Parušev: Od znotraj. Prev. Eva Šprager. KUD Police Dubove, 2018.

Nedelja zvečer je najbolj odvraten trenutek v življenju navadnega človeka, odvratnejši celo od ponedeljkovega jutra, saj nedeljski večer nosi v sebi neko slutnjo kazni, tako kot so petkovi popoldnevi najlepši, ker so polni pričakovanja zadovoljstev. Za Cecka pa je nedelja delovni dan kot vsi ostali: za šankom kluba Oktopod Imperial,[1] enega izmed najbolj ekstravagantnih lokalov v državi, tako ekstravagantnega, da v njem biznismeni iz krogov predsednika vlade praznujejo svoje rojstne dneve, paparaški telefoni pa jih snemajo, kako medtem ko z ritjo potresavajo v ritmih turbofolka, zavedajoč se svoje nedotakljivosti, kadijo debele cigare in otresajo pepel po plesišču, čeprav je taisti predsednik vlade, ki jim sicer omogoča krajo po evroprojektih, prepovedal kajenje v zaprtih prostorih za ves svet in za vsa božja bitja na njem do konca dni, ko kamen ne bo ostal na kamnu in torej ne bo zaprtih prostorov in bomo vsi skupaj z demoni in angeli veselo kadili na prostem do nezavesti in se bo kadilo od vsepovsod.

Cecko je star dvaindvajset let, rodil se je v majhni vasi v osrčju Rodopskega gorovja in se do devetnajstega leta prehranjeval povprečno enkrat dnevno. Zdaj pa živi v prestolnici in skoraj vsak večer meša koktejle v elitnem klubu. Plače nima, dobiva pa dobre napitnine, kar mu omogoča plačevanje računov za enosobno stanovanje, najeto v četrti Bakareni grobišta,[2] kjer v poletnih nočeh nad svežimi grobovi migota modro-zelena svetloba, ki jo oddajajo razpadajoča trupla. Cecko se zaveda, da mu bo Čefo, če bo še naprej delal dober vtis, slej ali prej zaupal odgovorno in prijetno nalogo, da pod šankom proda kakšno vrečico s prahom, s čimer si bo Cecko dokončno opomogel, in seveda bo prvo, kar bo naredil, ko se bo postavil na noge, da si bo kupil rabljen avto svojih sanj.

Čefo sloni ob drugi strani šanka deset metrov severneje, z veliko želeja na glavi, in je pri svojih osemindvajsetih letih, sicer rojen v podnožju Stare planine,[3] srednje uspešen človek, ki se ukvarja z vrečkami s prahom, hkrati je upravnik Oktopod Imperiala in neke italijanske restavracije, govori pa se tudi, da ima skrivnostne deleže v različnih avtohišah. Ne bom vas dolgočasil s podatki, kdo je nominalni lastnik teh poslov. O tem, kdo v resnici stoji za njimi, tudi ne bom razpredal. Kdo pa je nad temi, o katerih ne bom govoril, pa malo pomislite in se boste spomnili. In tako naprej – do vrha piramide, kjer je Bog. Toda Bog se verjetno ne angažira kaj preveč v dogajanje navzdol po piramidi, ker se mu to gnusi, saj se z vrha ponuja lep razgled na paleto odbijajoče ogabe.

Še sedem metrov bolj proti severu, v istem prostoru, je napeta debela škrlatna vrv, obešena na pozlačene plastične količke, in ta vrv škrlata in slave ograjuje terasi podobno ploščad, dvignjeno kak meter nad tlemi lokala, na kateri so zbrani najlepši in najpopularnejši ljudje v državi, med katerimi so tudi minister za notranje zadeve, par tožilcev in en sodnik. Naslednji dan bo po informativnih spletnih straneh pisalo, da so si slavnostno predvajanje zadnje epizode četrte sezone kultne nadaljevanke Preplačanci ogledali notranji minister, nek bivši odbojkar, trenutno zvezda resničnostnih šovov (in v resnici, česar nihče ne ve, zvodnik), in neka vdova dveh zaporedno ubitih šefov podzemlja, ki zdaj reklamira znano znamko prehranskih dodatkov in vodi pogovorno oddajo o problemih lajfstajla in materinstva. Pisalo bo tudi, da se je razen te trojice premiere udeležila »kopica drugih popularnih in priljubljenih obrazov iz reklamnega, televizijskega in poslovnega sveta ter domače umetniške smetane«. Sodniki in tožilci ne bodo omenjeni, noben estradni novinar jih ne pozna, ne znajo se oblačiti, ne uporabljajo parfumov in nasploh niso kul, zrezek po kmečko se jim zdi vrhunec kulinarike in ponavadi jim zelo smrdijo noge – toda ni važno: vsak izmed njih bi lahko z enim mesečnim prihodkom kupil celo umetniško smetano z vsemi nominacijami za glavne in stranske vloge vred.

Situacija je nekoliko konfuzna, saj se je ta, ki je organiziral zadevo, očitno ravnal po principu Saj-je-tako-tudi-dobro-jebi-ga, v smislu – saj ne bo nihče opazil, zaradi česar mora lokalni hajlajf gledati film tisočletja stoje, ker se je izkazalo, da slavnostna terasa ni dovolj visoka, med njo in videosteno, ki je precej oddaljena od viplože, pa gomazi glasna dvotisočglava množica, tako da morajo pomembneži, če želijo kaj videti, stati, nekateri – tisti nižji – celo na prstih.

Med radostnim direndajem vipovcev Cecko, medtem ko jim naliva naslednjo brezplačno pijačo, sliši nov vic: Dva kurca se srečata in eden reče: Greva v kino, drugi vpraša: Kaj bova pa gledala, in prvi mu odgovori: Ja, kaj, porniče, drugi pa pravi: Oh, spet bom moral stat.

Film, ki se rola na videosteni, prikazuje domačo policijo, v kateri je, za razliko od realnosti, od desetih policajev samo eden član organizirane kriminalne združbe, drugi pa si – namesto da bi se ukvarjali s tihotapljenjem, izsiljevanjem, zvodništvom in preprodajo mamil – iskreno želijo premagati barabe, toda na žalost so barabe, tako kot v realnosti, zmeraj en korak pred njimi in kifeljci vsakič ostanejo s prstom v riti, barabe ravno odnesejo pete proti sončnemu zahodu, ko se na sceno entuziastično prikobacajo dobri, nepodkupljivi, zadihani policaji.

V klubu je, kot smo že rekli, tisoče ljudi in vsi ti v tem trenutku nekaj mislijo – vsak na svoj edinstveni način in nekaj izključno individualnega. Stvari, ki si jih ljudje mislijo, so si precej podobne, toda nikoli niso popolnoma enake, tako kot je unikatna vsaka snežinka v hribih in vsak val na morski gladini. Pojdite nekam, kjer je zbranih dva tisoč ljudi. Povzpnite se na kakšno lestev ali balkon, da boste videli celo množico glav. In zdaj si predstavljajte, da vse te glave nekaj mislijo. A?! Nenavaden občutek, kajne? Nekoliko strašen. V takšnem trenutku postane jasnih veliko stvari v Zgodovini …

Cecko na primer misli, da so stvari, ki jih rolajo na videosteni, čiste traparije. Dovolj dolgo je že na svetu, da dobro ve, da so barabe veliko bolj kul in živijo veliko bolj prijetno kot tadobri, ki jih pravzaprav lahko srečaš le v filmih, v resnici pa vsak skrbi samo za svojo rit – kar je normalno, če hočeš voziti dober avto in porivati hude bejbe. Toda Cecko kljub svoji modrosti ni ravno najbolje informiran. Če bi bil 5, 6 let starejši, kolikor je zdaj star Čefo, si ne bi mislil, da so ljudje v viploži, za škrlatno vrvjo, zares bogati in srečni, kot se pretvarjajo. Razmišljal bi – tako kot to počne Čefo v tem trenutku –, da je vse totalno v kurcu in da je vsak pripravljen lastno mamo prodati za deset levov, kot tile modeli tukaj zgoraj – razen notranjega ministra in tistega sodnika, ki ga poznam, ja, in oni, ki jima ves čas nekaj govori v uho in sploh ne gleda filma, mislim, da je namestnik okrožnega tožilca – vsi ostali razen teh treh so prestradane kurbe, ki se šminkajo in oblačijo na najcenejših razprodajah po šoping centrih in samo navzven, za pred paparace, vzdržujejo kolikor toliko soliden imidž, odznotraj pa ves čas trepetajo, v katero nadaljevanko jih bodo povabili, do katerega resničnostnega šova, posvečenega medsebojnim odnosom, se bodo prigrebli, da bi lahko kradli iz proračuna in od mobilnega operaterja dobili zadnji model korejskega telefona, za katerega jim ne bo treba plačevati računov. Da, Čefa ne gre podcenjevati, ve, kako stojijo zadeve – in v tem je zelo podoben Jezusu Kristusu, za katerega sv. Janez Evangelist pravi: »Ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.«

Film gre proti koncu, predvaja se še seznam pozicioniranih izdelkov: nekaj bencinskih servisov in veletrgovin, tablete za opuščanje kajenja, ena znamka avtomobilov, s katero se v filmu preganjajo tako tadobri kot taslabi in si medtem kupujejo nepotrebne malenkosti, ki jih varno in udobno plačujejo s karticami ene in iste banke, v lasti človeka, ki je osebno odgovoren za 3,5-odstotno povečanje revščine prebivalstva v zadnjem desetletju – in to samo on, takih pa je v njegovi druščini še deset, si misli Ivan-Aleksander, jaz, ki se delam najpametnejšega, sem pa daleč prišel in si perfektno postlal.

Po klubu se vsakič, ko se neka stvar pozicionira na ekranu, raznese vesel, pozitivno ironičen smeh. Koliko ljudi tukaj – kar smejte se, kar smejte se – se sploh zaveda, si misli Ivan-Aleksander, kakšen je proračun nadaljevanke in koliko odstotkov (trideset, maksimalno štirideset) je bilo realno porabljenih za snemanje, koliko pa jih je poniknilo po različnih žepih preko napihnjenih računov in vrnjenega davka … No ja, si misli, ljudje imajo pravico biti srečni, kaj morem, naj jih vse pobijem …

Tu sta tudi Neli in Lili, plavolasi dvojčici, ki ju je Ivan-Aleksander osebno najel po naročilu Gošeta, ki je za eno epizodo Preplačancev nujno potreboval dvojčici-manekenki, ki sta se bili pripravljeni zalizovati in šlatati po joških pred kamero. Ivan-Aleksander je poklical dve, tri telefonske in ju našel. V tem mestu je moč najti dobesedno vse – seveda, če ne iščete visoke morale ali visoke kulture. Česar nimamo originalnega, pa je v obilici prišlo in še naprej vsakodnevno prihaja iz manjših krajev. Neli in Lili kot žalostna noja štrlita nad množico, obuti v čevlje s platformami, in se nekoliko zaskrbljeno ozirata, ali ju bo kdo, ki sta ga osrečili med snemanjem, povabil v vipcono. Kaj neki mislita tadva otroka burne Tranzicije? … Zagotovo srčno upata, da se bosta čim bolj uspešno integrirali v uživanje mamil na stranišču, in se sigurno ne želita spomniti, kako sta pred par leti kot lepa agitatorska obraza sodelovali v predvolilni kampanji bivšega carja,[4] ki ga je v domovino pripeljala mafija, da bi organizirala volilni prevrat zoper tedanjo vlado (biznismen Gospodin Stefanov, ki je tisti čas dvojčici vzdrževal, ju je nekega dne enostavno odpeljal v predvolilni štab in ju pustil tam, da so ju še drugi vzdrževali in fukarili po vaseh in zaselkih, vključenih v predvolilno turnejo). Težko verjetno, si misli Ivan-Aleksander, da bi tile dve, Neli in Lili, ki zdaj nerodno lovita ravnotežje na platformah, razmišljali o tem, koliko glasov točno sta pridobili za tako imenovanega carja s svojimi svetlimi kodri in bleščečimi nasmeški in kolikšen odstotek Bolgarov je bil zato pahnjen v revščino, do katere ne bi prišlo, če mafija ne bi spravila na oblast bivšega carja … Skratka, Neli in Lili se ne počutita odgovorni, da je njuna stara, revmatična mama v oddaljeni hribovski vasici ob koncu mandata tako imenovanega carja, k čigar vzponu na oblast je poleg njiju pripomogla stotnija drugih kurb iz vseh sfer javnega življenja, za pokojnino lahko kupila dve kili sedemdeset belega sira manj na mesec, kot si ga je lahko privoščila na začetku njegovega vladanja.

Skozi lepo in pisano gnečo si pot proti vipconi utira tudi Dimitrij Karamazov – Stavijski in varnostniki ga na znak notranjega ministra spustijo na teraso. In o čem bi lahko razmišljal bivši olimpijski šampion v … saj je vseeno, v katerem športu; mogoče misli na to, kako je pred štirimi leti, medtem ko je bil obraz kampanje Če voziš, ne pij!, s tremi promili alkohola v krvi šofiral džip, ki mu ga je v znak hvaležnosti za predvolilno podporo podaril bivši car, in to po vijugasti planinski cesti s Pamporova,[5] na kateri je povzročil prometno nesrečo in na mestu ubil mlado dekle, en mlad fant je ostal invalid, drugi pa je odtlej v komi, pa ne na kakšnem nakoksanem vippodestu, toda Dimitrij ni šel v zapor, kajti Bolgarija je ponosna na svoje olimpijce, ki so proslavili njeno ime po celem svetu, kar ji je omogočilo tako prosperiteto, da si je vse skupaj od slave jebalo pičko majčino – toda pustimo zdaj to, to je čisto druga téma. Ne, olimpijski zmagovalec zagotovo ne misli, da je morilec; pa saj ne bi bilo pošteno pričakovati od nekoga, da je neprestano na sceni in hkrati prenaša neznosno krivdo, to bi ga zagotovo ugonobilo – Dimitrij Karamazov – Stavijski verjetno premišlja, kako bi se dokopal do za vipovce garantiranega minimuma kurb in kokaina, saj je konec koncev tudi on samo človek.

Zadnja scena nadaljevanke: glavni kriminalec, ki ga igra sicer igralec Shakespearja, znan po vlogah Riharda III. in Henrika VIII. in drugih klasičnih zgub, skoči z jahte in izgine v temnomodrih črnomorskih valovih, v ozadju pa se bohoti hotel človeka, ki ga ni v scenariju, obstaja pa v realnem življenju, v katerem je lastnoročno ubil štiri ljudi ter dal ubiti in pohabiti še desetine drugih, zdaj pa se ukvarja s hotelirstvom in seveda s politiko, v kateri financira neko stranko, ki se zavzema za združitev vseh Bolgarov v imenu njihove izmišljene junaške preteklosti. Razen tega je tudi nekakšen sponzor nadaljevanke: v zameno za minimalno pozicioniranje izdelkov je zagotovil nastanitev v svojem hotelu za celo snemalno ekipo – ker je frajer in fant od fare in ker se taki fantje, kot sta onadva z Gošetom, hitro spoprijateljijo v kakšnem sekretu elitnega kupleraja.

In ravno ko bi bivši Rihard III. moral priplavati na površje, se pojavi končna špica … in prebivalstvo ne ve, kaj se je zgodilo, to bodo izvedeli šele naslednjo sezono, kar je povsem normalno – ko se enkrat navadiš krasti po 2 milijona pozimi in nato še 2 poleti, je povsem normalno, da snemaš dve sezoni na leto, ne le ene. Skoraj vsi ploskajo. Ne gre drugače – ljudje částijo pijačo, ti jim pa ploskaš, ne glede na to, kaj so posneli in kako so to zmontirali.

Opombe:

[1] Oktopod – bolgarsko ’hobotnica’.
[2] Bolgarsko ’bakrena pokopališča’.
[3] Sinonim za gorovje Balkan.
[4] Simeon Sakskoburggotski oz. Simeon II., zadnji bolgarski car (1943–46) in kasneje predsednik bolgarske vlade (2001–05).
[5] Planinsko letovišče v južni Bolgariji, znano po smučiščih.

(odlomek romana)
Prevedla Eva Šprager

Odlomek iz knjige: Radoslav Parušev: Od znotraj. Prev. Eva Šprager. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2018. Str. 41–49.

O knjigi

O avtorju

Radoslav Parušev (1975) je bolgarski pisatelj, publicist in pravnik. Leta 2003 ga je revija Egoist označila za najboljšega pisatelja njegove generacije. Več »

O prevajalki

Eva Šprager prevaja sodobno poezijo, prozo in dramatiko, in sicer tako bolgarske avtorje v slovenščino kot tudi slovenske v bolgarščino. Več »