Domov / Arhiv oznak: Dušan Lužný

Arhiv oznak: Dušan Lužný

Živimo v panični situaciji – Egon Bondy

Z Egonom Bondyjem se je pogovarjal Dušan Lužný.

Egona Bondyja (roj. 1930[–2007]; pravo ime Zbyněk Fišer) našim bralcem gotovo ni treba posebej predstavljati. Ta kontroverzni filozof, pesnik in prozaist je na Češkem dovolj dobro znan vsem, ki se vsaj malo zanimajo za sodobno kritično refleksijo. Uteha ontologije: substancialni in nesubstancialni model v ontologiji, Filozofski eseji, Opombe k zgodovini filozofije, Buda, Invalidna sorojenca, Kletna dela, Šaman, Menišič, Nova doba, Kiberstrip, pa tudi prevod Tao-te-činga so samo nekatera izmed številnih Bondyjevih besedil. Obiskali smo ga v njegovem malem stanovanju v bratislavskem blokovskem naselju, kjer se skriva pred nadležnimi novinarji in občudovalci. Že takoj na začetku nas je opozoril, da njegovi pogledi bralcev revije Sedmá generace najbrž ne bodo zanimali. Presodite sami.

Egon Bondy: Invalidna sorojenca, prev. Tatjana Jamnik
Egon Bondy: Invalidna sorojenca, prev. Tatjana Jamnik (KUD Police Dubove, 2017)

Ena od platform spletne revije Sedmá generace je družbena in kulturna kritika prevladujočega družbenega, ekonomskega in političnega sistema, ki je močno posegel v človekov odnos do narave in drugih ljudi. Naše bralce bi potemtakem lahko zanimalo, kako situacijo, v kateri se je znašla naša civilizacija, vidite vi in kaj menite o sodobnem filozofskem razpravljanju o teh problemih.

Tukaj se dotikava precej pomembnih zadev, o katerih dejansko moram izgubiti par stavkov. Po letu 1989 je predvsem pri nas na Češkoslovaškem, pravzaprav pa po vsem svetu, po kratki, nekaj mesecev trajajoči evforiji začela naraščati neka negotovost, ki se ves čas krepi in dandanes že prerašča v paniko. v tej situaciji vrsta družboslovnih intelektualcev kakor po tekočem traku objavlja besedila, ki so variacije na eno samo temo. Da je situacija v riti, ve vsak, ki ima zdravo kmečko pamet, počasi pa to ve že vsak otrok.

Za to, da jasno in glasno poveš, zakaj smo v riti in zakaj se iz te riti nismo zmožni izkopati, ni treba biti nevem kako pogumen. Svetovni intelektualci odkrito govorijo o nevralgičnih točkah sodobne civilizacije. Ko pa narediš povzetke tega, kar so objavljali zadnja leta, ugotoviš, da vsa ta teoretična razglabljanja o družbi niso nič drugega kot navaden empty talk, prazne besede. Tega ne mislim pejorativno, samo definiram situacijo.

Ti ljudje se dejansko iskreno ubadajo s temi problemi. Nekje skupaj sedijo in si izmenjujejo poglede in v bistvu vsi ugotavljajo isto. Izražajo iniciativne ali inspirativne poglede, debata poteka na nivoju. Na takem srečanju lahko sedi kak intelektualec, tak simpozij z zanimanjem posluša in se razveseli, češ kako so ljudje inteligentni in kako znajo razmišljati. Ampak kaj ko se za tem govoričenjem skriva popolna nezmožnost, da bi dano zadevo dejansko natančno definirali, natančno analizirali in prišli do jasnega in nedvoumnega zaključka. Ta nezmožnost je posledica panične situacije. In ta je globalna.

V tej situaciji zelo zaslužno delo opravljajo sociologi, predvsem ameriški in francoski, ker izhajajo iz terena. Prinašajo jasna spoznanja, ki dokumentirajo današnje stanje stvari. Potem pa je treba ta spoznanja predati ljudem. Pri nas to dobro uspeva npr. Kellerju, ki pravzaprav ne počne nič drugega, kot da izsledke zahodnih raziskav združuje v kratke knjige, ki so kot poljudnoznanstvena literatura dejansko zelo dragocene. Izsledki analize velike količine konkretnega empiričnega gradiva nedvoumno kažejo, da se ta zdrs v rit pospešuje in prizadeva čedalje večji delež svetovnega prebivalstva. In se danes tiče tudi tistih, ki so se še pred kratkim počutili varne.

Panična situacija se kaže tudi na drugih področjih. Beremo lahko o koncu filozofije, koncu ideologije, koncu ekonomije, celo o koncu subjekta in koncu človeka, temu pa se pridružujejo fiziki, ki jasno govorijo o tem, da se približujemo koncu svojih (in naravoslovnih) metodoloških orodij. Ne govori se več o krizi, ampak o sesutju evropske paradigme. Če ne bi hotel uporabiti tako trdih besed, bi rekel, da se te paradigme ne da uporabljati v tako čisti obliki, kot se jo je dalo aplicirati še v 19. stoletju.

Pa ne gre samo za občutek dobe, v kateri živimo? Vsaka doba si o sebi ustvari predstavo, da je izjemna. In v vsaki dobi so ljudje, ki trdijo, da je njihova doba najslabša (ali pa, nasprotno, najboljša) v vsej zgodovini.

Ko sestaviš ta mozaik, zelo jasno vidiš, da dejansko gre za dobo nekega temeljnega zgodovinskega prehoda. Ta se seveda ni začel leta 1989, ampak se že nekaj časa vleče, a spet ne tako dolgo. Vidimo, da v tem temeljnem zgodovinskem prelomu praktično po vsem planetu prihaja do spreminjanja človeške zavesti. Danes ni velike razlike med občutkom, ki ga lahko izrazi inteligenten (pa čeprav reven) univerzitetno izobražen Bangladeševec, in mojim občutkom. To so zadeve, ki se širijo v nekakšnem, če tako rečem, sheldrakovskem polju, in zelo hitro zajamejo celotno prebivalstvo.

Naša težava je v tem, da se to spreminjanje zavesti odvija v čedalje hitrejšem tempu. To nas spravlja v negotovost in paniko. Začetke sodobnega spreminjanja zavesti zasledimo v času industrijske revolucije, ampak takrat je potekalo zelo, zelo počasi. Prav zato se danes ne moremo čuditi, da sicer vemo, da smo v luži, ne vemo pa, zakaj smo se v njej znašli, kako velika je ta luža in kaj glede tega sploh lahko ukrenemo. In tako se mlati prazna slama.

Ali veste, koliko družboslovnih, filozofskih in drugih del je bilo v 17. in 18. stoletju objavljenih na temo krize družbe? Danes iz tiste množice besedil izbiramo le nekatere zaključke. In podobno je z današnjo produkcijo intelektualcev, ki se ukvarjajo s temi vprašanji. Še v 60. letih se je dalo reči, da ljudje, kot sta Noam Chomsky ali Erich Fromm, govorijo nekaj novega in pomembnega. Danes pa slišimo samo še blebetanje Fukuyame in Bělohradskega.

Bi s tem radi rekli, da panično situacijo danes spremlja nezmožnost poimenovati vzroke naših problemov?

Nič se ne zgodi samo od sebe. Vse ima svoje vzroke, izvor, zgodovino in svoje spremembe, ki se kažejo v nadaljnjem razvoju. Za to, da bi se v tem sploh lahko orientirali, pa potrebujemo določen pregled. Ta pa se ponavadi pridobi s časovno distanco.

Absolutna turbulenca – politična, ekonomska, idejna –, ki je spremljala spremembe v Rimskem cesarstvu v času okoli preloma našega štetja, je bila za tedanje ljudi seveda težko doumljiva. Mi pa lahko to danes jasno definiramo. Vidimo vzročno-posledične verige. Podobno moramo našo trenutno situacijo, če bi se v njej radi orientirali, pa nimamo časovne distance, na nek način vsaj simulirati z mentalnim eksperimentom. Zame je to precej enostavno, zato se ukvarjam predvsem z ontologijo, in tako avtomatično/samodejno pridobivam precejšnjo distanco. Na zgodovino človeštva namreč lahko gledam kot na neko celoto. Če bi bil vpleten v procese v teku, bi bil enako zmeden kot kdorkoli drug in ne bi prispeval nič več, kot so prispevali drugi.

Egon Bondy: Bratje Ramazovi
Egon Bondy: Bratje Ramazovi, prev. Tatjana Jamnik (KUD Police Dubove, 2014)

Ker menim, da je ta tema precej pomembna, si bom dovolil še malo nadaljevati. Marx je, ko je pisal Kapital, dejansko že opravljal znanstveno delo in je, razumljivo, opustil romantična izhodišča iz svojih mladih let. Če torej Komunistični manifest še začne s tistimi znanimi besedami, da je zgodovina človeštva zgodovina razrednih bojev, v Kapitalu te trditve ne boste več našli, ker je Marx takrat že vedel, da je to v resnici romantična bedarija. Ugotovil je – in mi lahko danes pripomnimo, da je to eden tistih primerov, kjer je dejansko zadel žebljico na glavico –, da se je v vsej zgodovini človeštva zgodila ena sama revolucija, in to je bila uvedba strojne proizvodnje.

V času, ko je to pisal – na začetku 60. let 19. stoletja – je bila arheologija proizvodnje še v povojih. Torej se na tem področju ni mogel opreti na nič. Od prve tretjine 20. stoletja dalje pa arheologija govori o neolitiski revoluciji. Ugotavlja, da je takrat prišlo do absolutno kompleksne revolucije, torej ne le v poljedelski tehnologiji, ampak v vseh segmentih družbe. In to v tako kratkem času, da je ta sprememba učinkovala kot eksplozija. V nekaj sto letih se je človeška zavest spremenila na vseh področjih, začenši z estetskim čutom in končavši z načinom spolnega vedenja. Seveda je osnova v tem, da se je spremenila tehnologija. Tako da se je Marxova hipoteza, da spremembe v materialnem temelju posledično pogojujejo spremembe v t. i. nadgradnji – to sta danes nedvomno arhaična termina – pravzaprav absolutno potrdila.

Uvedba strojev v proizvodnjo dejansko pomeni začetek kompleksne revolucije, saj se je uvedba novih načinov proizvodnje odražala tudi na drugih področjih, vključno z mišljenjem. Torej je bila sprememba zavesti, sprememba našega pogleda na svet in tudi sprememba načina obnašanja nekaj neizbežnega. Enako je bilo tudi v primeru neolitske revolucije.

Zavedajte se, da je bila ena najpomembnejših iznajdb neolitske revolucije ta, da so se morali ljudje v neznansko kratkem času naučiti nečesa, kar nekaj generacijam pred njimi ni padlo niti na kraj pameti. Na primer sprejeli so predstavo, da je lahko to, kar služi kot podlaga za premikanje, torej zemeljska površina, vir prehrane. Po svetovni ekološki katastrofi, pri kateri so poginile živali, ki jih je človek dotlej lovil, je bilo treba razviti novo strategijo preživetja. Kakšna psihološka sprememba je to morala biti! To je podobno, kot če bi danes imeli računalnik in bi vam iz tega računalnika kar naenkrat dejansko začele padati gotove konzerve s hrano. Vi pa še slutili niste, da je računalnik tega sposoben.

To bi bil čudež. Pojav nečesa nadnaravnega.

Točno tako. Ena zelo pomembnih iznajdb neolitske revolucije je bila religija. To se je, podobno kot sama osnova neolitske proizvodnje, obdržalo praktično skozi vse krize tja do začetka 19. stoletja. Tako kot je padla neolitska agrarna tehnologija, tako se je poslovila tudi religija. Njen odhod se je seveda začel prej, kajti že stari Grki so vedeli, da je to človeški izum, ampak množice so se je oklepale, ker je delovala kot pomočnik, ki je svetoval, kako preživeti v sovražnem svetu in kako se orientirati v sovražno nastrojeni družbi. V 19. stoletju pa je ni bilo več, da o 20. stoletju niti ne govorim.

Ampak ta proces ima tudi drugo plat. Ko se je umaknila religija, je prišlo do izgube občutka gotovosti, izgube zasidranosti človeka v univerzumu. V tej situaciji izkoreninjenosti pa se kaj lahko zgodi, da na prvo mesto lestvice vrednot pride kategorija dobička, ki nima več nikakršne zakoreninjenosti v kateri od bioloških potreb, instinktov. To je kategorija, ki je odvisna zgolj od nekega načina proizvodnje in je iz aksiološkega vidika hipervertirana. To je pervertirana, psevdoetična kategorija. Pa vendar se ekonomija in celotna komercialna sfera – komercialno pa je danes čisto vse, začenši s politiko in končavši s prav tistimi intelektualci, ki uporabljajo empty talk – ravnata po njej. Le kako se bo to končalo, če bo vsa družba padla v past tega pervertiranega pogleda na realnost?

A intelektualci, ki bona fide uporabljajo empty talk, se ne zavedajo, da so postali komercialno blago. Razvedrilna industrija, ki zdaj trguje tudi že z mislimi, jih zelo rada vidi. Po eni strani odvračajo pozornost ljudi in javnosti, poleg tega pa se preživljajo kot gostujoči profesorji, kar je način, s katerim se doseže, da ti intelektualci ne poglobijo svojih analiz in ne postanejo radikalnejši. Pridobivajo družbeni prestiž, ta pa se odlično prodaja. Menedžerji tega šovbiznisa služijo z njimi in ti reveži se tega niti ne zavedajo.

Tu se seveda ponuja klasično vprašanje. Kaj storiti?

Ko blago zares postane že čisto vse in množični mediji v veliki meri določajo tvoje načine obnašanja, potem živimo v svetu, v katerem se ne da živeti drugače, kot da mu obrneš hrbet. A filozof si tega ne more zares privoščiti, ker je pripadnik človeške družbe in je zanjo do neke mere odgovoren. Ne more kar nekam oditi kot taoistični puščavnik in okopavati redkvice.

Po drugi strani je za današnjo situacijo značilno, da se kakor plaz, globalno širi struja, ki je nekakšno vračanje k prvotni holistični zavesti. Najbolj razdelana in najbolj domišljena je v Združenih državah, kjer je ta struja v 50. letih tudi nastala. Sprva so te ljudi uvrščali v neognosticizem, pozneje pa se je začelo govoriti o neopaganizmu. Gre preprosto za to, da se ne navezujejo na tradicijo evropske ezoterike, ampak se zavedajo, da je treba spoštovati lokalno tradicijo, upoštevati genia loci, in zato se obračajo k prvotnim indijanskim tradicijam. Trudijo se učiti od še nekontaminiranih šamanov.

To gibanje iz principa zavrača organizacijske forme. To je zelo pomembno, novo in progresivno. Izdajajo eno informativno revijo, kontaktirajo šole, vrtce ipd. To začenja imeti pozitivne posledice, ker se tisti, ki so se tej struji priključili, avtomatično zoperstavljajo potrošništvu in potratnosti.

Ne gre za to, da bi se morali zadovoljiti z malim. Gre za to, da ne bi živeli potratno. Vse, kar imam na sebi, mi je nekdo podaril ali pa sem to izbrskal iz smetnjaka. Pa saj ne bom metal stran stvari, ki je še uporabna, samo zato ker ni več moderna ali ker je malce obrabljena. Ne bom si tako kot kak Američan vsaki dve leti kupoval novega avta, češ da bo, če si ga ne bom kupil, trpel moj imidž.

To gibanje, ki si prizadeva za spremembo zavesti, se prizadeva izogniti strateškim napakam, ki jih je naredilo ekološko gibanje. Na začetku je bilo ekološko gibanje videti čudovito in perspektivno, bilo je odmevno ne le med mladimi, ampak tudi med razumnimi odraslimi, še posebej med intelektualci. Po uspehih, ki so bili spektakularno hitri, pa je vse začelo zadobivati organizacijsko formo. Pojavile so se ideje, da bi bilo dobro dati gibanju jasno organizacijsko formo, da bi imelo večjo moč in udarnost. Nazadnje je pripeljalo do ustanovitve politične stranke in vse je šlo v tri krasne. V tistem hipu so izgubili člane, izgubili pa so tudi volilne glasove in privržence. In danes javnost na razne demonstracije, npr. proti jedrskim elektrarnam, na žalost skoraj popolnoma upravičeno gleda kot na popolno bedarijo.

Bistvena napaka se je zgodila, ko so se začeli zanašati na to, da je organizacija še vedno moderen način, na katerega kaj narediš in kaj dosežeš. Danes vidimo, da je to zgodovinsko ustvarjena forma, ki je v sodobnih razmerah izgubila svojo funkcijo. Brž ko se namreč pojavi neka organizacija, že je avtomatično zmanipulirana; brž ko še tako skrajen levičarski radikalist in revolucionar pride v parlament, takoj podleže mašineriji, ki ga zmelje.

Ti ljudje to instinktivno vejo in pri nas je to nova izkušnja. Oni so dejansko zelo angažirani in zelo dobro vejo, kaj hočejo. Ne le, da se na negativen način odzivajo na program globalizatorjev, ampak s svojim zgledom – in ne s propagando – tudi hočejo vplivati na druge ljudi, da bi bili aktivni – in ne militantni –, z rezistenco, ki se kaže v praksi, so začeli temu celotnemu sistemu vleči stolček izpod riti. Ta sistem se bo spodkopal s tem, da se zavrže hiperpotrošništvo in se začne dejansko razumno ravnati z našim premoženjem. Enako je z zavračanjem množičnih medijev. Ti ljudje nimajo televizije in ne berejo časopisov. Bil sem zelo presenečen, da tako oni kot jaz pravzaprav počnemo isto.

In za kaj gre pri holističnem gledanju na svet? Mar ni to preveč intelektualska tema?

Treba je povedati, da ti ljudje niso nobeni intelektualci. Kljub temu ali pa prav zato vejo, da se je tradicionalna paradigma, na kateri smo zidali današnji moderni svet, sesula ali pa je v stanju sesutja. S tem stanjem je tesno speta eksistencialna negotovost, ki se zdi nerazrešljiva, oni pa so v tej situaciji naredili radikalen korak, ko so sprejeli drugačen pogled na svet. Ta je prekriven s pogledom, ki ustreza načinom prehranjevanja družbe lovcev in nabiralcev. In sami zase instinktivno, ne da bi idealizirali situacijo lovcev in nabiralcev, obnavljajo odnos do realnosti kot celovite in žive enote. Za to ne potrebujejo onega s tisto butasto Gajo, ker so to, da je planet samoregulativen sistem, vedeli že zdavnaj pred onim idiotom. Ti ljudje pristopajo k naravi kot k božanstvu in jo razumejo kot naravno numiozno.

Zavedajo se, da je v tem razlika med prvotnim holističnim pristopom k realnosti in današnjim stanjem. Naravnih ljudstev v njihovi prvotni obliki danes praktično ni več. Tako smo izgubili nekaj, kar bi danes zelo potrebovali, kajti mi danes prvotno holistično videnje lahko zgolj rekonstruiramo, nikjer ga ne srečujemo v prvotni obliki. Določena izjema je Kitajska, kjer se je holistično videnje sveta ohranilo in kjer se je v polnem obsegu obdržal celo šamanizem. Tam nikoli ni nastal duhovniški sloj, nikoli ni nastala cerkvena veleposest in posledično kolektivno zasužnjenje agrarnega prebivalstva, privilegiran sloj izobražencev, ki so potem uzurpirali praktično oblast. Na Kitajskem so holistično videnje ohranili in to jim danes ne povzroča nobenih težav.

Ko se je neolitik razvijal naprej, je prešel k bronasti in nato k železni dobi, nastajale so zelo zapletene državne tvorbe. Tačas nastopi analitična zavest. To se izraža npr. v aristotelovski logiki, po kateri A non est B. Ta pristop je potem peljal k znanstveni analizi in znanstvenemu obvladovanju realnosti. Toda na Kitajskem, kljub temu da je bila od začetka 17. stoletja tehnološko dosti naprednejša kot Evropa, nikoli niso ustvarili podobnega pojmovanja znanosti, pa čeprav za to ni bilo razloga. Svet so videli holistično, kot celoto, v kateri je A istočasno tudi B in C in D in tako naprej. Po naši paradigmi je to popolnoma izključeno, njim pa to ne povzroča prav nobenih težav.

Mi po tej naši paradigmi nismo oblikovali le znanosti, temveč tudi družbeno ureditev in druga področja življenja. To je umetna delitev, ki je tudi temelj religije. Ta trdi, da obstajata dve popolnoma različni sferi, ki nimata nobenega presečišča. Le tu pa tam od zgoraj pride kak impulz. Religija se še danes baha s tem, da je z desakralizacijo narave omogočila oblikovanje naše sodobne ekonomske ureditve. Vso naravo nam je Bog dal na razpolago, da z njo počnemo, kar nas je volja. Dušo ima samo človek. Nikakor ne pride v poštev, da bi imel dušo tudi kamen.

Egon Bondy
Egon Bondy, alias Zbyněk Fišer (1930–2007)

Za evropsko filozofijo, ne pa tudi za kitajsko, je bil velik problem pripoznati ali samo razmišljati o tem, da bi kamen lahko imel lastno subjektiviteto, ki nam je nedostopna, enako kot je kamnu nedostopna moja subjektiviteta. Težko si predstavlja, da je vse hkrati subjekt in objekt in da je treba z dano stvarjo ravnati in se do nje obnašati v skladu s tem. Lovci in nabiralci so žival, ko so jo šli lovit, najprej prosili za odpuščanje. Izvedli so ritual, v katerem so ji sporočili, da morajo jesti, in ko so jo ulovili, so se ji ritualno zahvalili. Vedeli so, da ima vsak studenec ali vsak vodotok svojo nimfo, svojo vilo ali svojega duha, da je vse prežeto s to vitalnostjo, da je vse živo. To ne pomeni, da ima vse nesmrtno dušo à la krščanstvo, ampak da je treba s tem ravnati spoštljivo. Sodobni eksistencialni stres, ki narašča od 19. stoletja in ki temelji na občutku, da na svetu pravzaprav nismo doma, je posledica tega, da smo se sami izločili iz sveta. Včasih se počutimo kot v puščavi.

Naravna ljudstva so živela v svetu, ki je bil naravno povezan/prepleten. Mi s stvarmi ravnamo naravnost potratno. Niti na kraj pameti nam ne pade, metaforično rečeno, da ima tudi knjiga svojo dušo, tudi tale pepelnik serijske izdelave ima svojo dušo. Jaz ga ne bom poškodoval, ne bom ga razbil. On opravlja svojo funkcijo, za to tudi je, zame, jaz pa lepo ravnam z njim. Še dokaj razširjeno je stališče, da ne brcnem nobene mačke, ki jo zagledam. Ampak za druge stvari to ne velja več. Poleg tega pa je še vedno dosti ljudi, ki se znašajo tudi nad živalmi.

V razvitih državah obstaja vrsta ljudi, ki niso sposobni ubiti kunca, zlahka pa po dobri večerji gledajo televizijo, kjer jim predvajajo še posebej dobro izbrane posnetke z vsega sveta, na katerih so kopice mrtvih, množična grobišča in podobno. Čeprav je to oddaljeno le nekaj kilometrov – Jugoslavija je bila 300 km od tod – oni vse to povsem mirno gledajo. Ja, zgoditi se mora nekaj nevemkako pretresljivega, kot na primer tista dva nebotičnika, da se majčkeno zganejo. V nasprotju s tistim, ko je ameriški predsednik rinil tja, kamor ne bi smel, je bila to več mesecev medijsko najbolj spremljana tema.

Kakšna je zveza med holističnim videnjem sveta in nesubstancialno ontologijo?

Eno temeljnih načel nesubstancialne ontologije je združitev razdeljenih dvojic: objekt – subjekt, bit – nebit, vsako izmed teh parnih dvojic, teh tradicionalnih binarnih opozicij je treba združiti v eno kategorijo.

Bralcem Sedme generace toplo priporočam, naj si pobliže ogledajo holistično zavest. Dandanes na to temo izhaja cela vrsta kvalitetnih knjig. Ne govorim o tistem duhovitem prevarantu Castanedi. Ampak na razpolago imamo npr. Capro ali Sheldraka. Danes smo že precej dlje kot v časih, ko se je o tej zadevi šele začelo govoriti. Fritjof Capra je bil in je dober, ampak ko je začenjal, je mešal atman z brahman, s taom in s praznino. Ampak to so bili začetki.  Danes to začetno tipanje počasi izginja. Današi navdušenci nad holistično zavestjo so visoko kvalificirani znanstveniki. Njihova pozicija ni nobena vrnitev k politeizmu oziroma vrnitev v razmere družbe lovcev in nabiralcev. To je res korak naprej. Če nastaja vtis, kot da se ti koraki spuščajo po spirali, potem je to videz, ki mu ne bi smeli podlegati. Če obstaja neka analogija s prvotno človeško zavestjo, ki je bila najproduktivnejša v paleolitiku, če to spominja na vrnitev k temu stanju, potem dejansko samo spominja nanjo. Gre za povsem nov pojav, ki bo trdno temeljil na najnovejši tehnologiji in jo bo tudi polno izkoriščal. Ampak ­– in to je pomembno – drugače, kot je bilo to minuli dve tisočletji in pol, predvsem pa ob začetkih kapitalizma.

Terrence McKenna je eno od svojih knjig naslovil Vrnitev arhaičnega. Pa ni čudno govoriti o povezavi novih tehnologij z arhaičnim mišljenjem?

To ni arhaično mišljenje. Holistično mišljenje je naraven pogled na svet. Ne prvinski, ampak naraven. To je položaj, ki kaže odnos inteligentnega bitja do realnosti, katere natančne oblike ne more poznati. Do nje je lahko nastrojen bodisi sovražno kot predator ali parazitsko ali pa prijazno. Za človeka je naravno bivati z drugimi v neki harmoniji. Holistična zavest je obnovitev tega, kar je v nas vseh.

V vseh ljudeh je povsem naravna osnovna potreba živeti v skupnosti. Prizadevanje obnoviti človeško skupnost, sobivati s svojimi bližnjimi na resnično človeški način, tako rekoč sosedsko, prijateljsko, kot da bi bili vsi v sorodniškem razmerju. Ta potreba je zelo globoka in njeno odsotnost danes boleče čutimo. V razmerah stare paradigme substancialne dihotomije te naše temeljne in naravne potrebe ne moremo zadovoljiti.

Hrepeneti po tem, kar je človeštvu naravno, ne pomeni vrnitve k arhaičnemu, to ni povezava modernih tehnologij z arhaičnimi idejnimi predstavami. To je oživitev tistega, kar je naravno človeško, in tistega, kar lahko pripomore k razvoju naravne človeškosti. Tu ni nobene nevarnosti, da bi ljudje padli v kak akulturni ali antitehnični primitivizem. Ne gre za oživljanje nečesa arhaičnega, ampak za uzaveščanje tega, kar je za človeka pomembno, to pa je potreba živeti v družbi drugih ljudi in v skupnosti z vsemi bitji, v skupnosti z vsem, kar obstaja na svetu, vključno s kamni. To je osnovna človekova potreba.

Prevedla Tatjana Jamnik

(Intervju je bil v izvirniku prvič objavljen v spletni reviji Sedmá generace, 26. 8. 2002.)

Več o knjigah Egona Bondyja si lahko preberete na spodnjih povezavah:

Dušan Lužný

Dušan Lužný, rojen 1964 v Brnu, je češki sociolog, religionist in univerzitetni predavatelj na Univerzi Palackega v Olomoucu. V letih 2001–2005 je bil glavni urednik družbeno-ekološke revije Sedmá generace.

Egon Bondy

Egon Bondy (pravo ime Zbyněk Fišer, 1930–2007) je bil pesnik, pisatelj, dramatik, filozof, prevajalec in inspirator (»guru«, »superstar«) češkega undergrounda. Po desetih letih bohemskega življenja je leta 1957 maturiral ter se vpisal na izredni študij filozofije in psihologije na praški Karlovi univerzi. Tam je leta 1967 doktoriral z deloma Vprašanja biti in eksistence in Uteha ontologije ter se invalidsko upokojil. V 90. letih se je preselil v Bratislavo, kjer je predaval o marksizmu in budizmu na Univerzi Komenskega (1993–1995), pisal filozofska besedila ter pel pri skupini Požoň sentimental. Umrl je zaradi opeklin iz požara, ki ga je zanetila cigareta v postelji. Zaslovel je kot pesnik. Po naslovu zbirke Totalni realizem (1950) je bil poimenovan njegov ustvarjalni slog (z značilno ljudskim, namerno okornim jezikom), s katerim se je oddaljil od nadrealizma in ga v 70. letih stopnjeval s poetiko »mučne poezije« (prvoplanske rime, klišeji, jezikovna komika, provokativne izjave). Ustvaril je okrog 20 proznih del, ki jih literarna veda razvršča v štiri tematske sklope: znanstvenofantastični oz. distopični romani, aktualizirane »podobe« iz preteklosti, filozofski esej ali dnevnik in življenje v povojni ČSSR. Pisal je tudi gledališke igre ter prevajal literaturo in filozofijo (Morgenstern, Fromm, Mao Cetung, Tao te čing). Bondy je eden najizvirnejših in hkrati najkontroverznejših čeških filozofov. Ukvarjal se je zlasti z ontološkimi vprašanji; marksistično materialistično teorijo je skušal preseči t. i. nesubstancialni model. V letih 1977–1989 je napisal 13 samizdatskih zvezkov z naslovom Opombe k zgodovini filozofije.