Domov / Arhiv oznak: František Drtikol

Arhiv oznak: František Drtikol

Jan Němec: Zgodovina svetlobe (odlomek romana)

Jan Němec: Zgodovina svetlobe
Jan Němec: Zgodovina svetlobe, prev. Tatjana Jamnik (KUD Police Dubove, 2017)

Erva je strela z jasnega, ki zaneti zemljo. Na vrat na nos ti skoči v življenje in začne plesati, kakor usoda žvižga. Močno se trudi, da bi delovala kot femme fatale. Je mlada in polna upov kot Češkoslovaška republika. Z Eliško sta nekoč malce zasanjano promenirala po Ferdinandovi cesti, z Ervo pa vzbujata pozornost na Narodni, kakor so jo zdaj preimenovali. Dá ti sešiti laneno obleko po angleškem kroju, v kateri si videti kot pravi dandy, in sama hodi oblečena tako, da se ljudje obračajo za njo. Pleše.

Med praško smetano se kmalu razve, da sta si znani fotograf in znana plesalka padla v oči. To so ti novi ljudje!

Demokracija, nova demokratična republika zahteva nove ljudi, novega človeka, novega Adama, je izjavil Tomáš Garrigue Masaryk.

Erva rade volje postane tisto, kar si si tako zelo želel od Eliške: tvoj prvi model, tvoja edina ljubica in pozneje nemara žena. Po mladem Rösslerju ji v gledališče pošiljaš šopke, s katerimi nato prihaja v atelje, ker jih še ni utegnila odložiti doma, in ima na nosu rumen cvetni prah, ker jih je vohala v dvigalu. Baše se s svojimi oboževanimi kremnimi zvitki in bruha iz sebe, kaj se je dogajalo v gledališču, kajti v gledališču se vselej kaj dogaja. Enkrat ji kolega reče, da ima nobel rit, drugič lučkar pade z balkona. Tretjič se scenograf skrega z režiserjem in ju mora ona miriti, češ da je tista vaza najprej lahko tam, če že scenograf vztraja, potem bi jo pa lahko odnesla, če se že režiserju zdi neokusno dobesedna posoda za rože. Gledaš jo, kako govori, kako gestikulira, in je skorajda ne poslušaš – ko to pride na dan, ti to v smehu očita in ti s svojimi malimi pestmi udriha po oprsju. Ogleduje si sušeče se fotografije, naročene portrete, pa tudi tvojo prosto ustvarjalnost, še vlažne posnetke nimf. Sprašuje, kdo je to, ali ti je všeč in kaj na njej ti je všeč in zakaj, včasih pa se, da bi te spodbudila, kar sama izrazi, češ da je ta ali ona manekenka mična, da ima lepe prsi, ravno pravšnje za prijet, in čaka, kako se boš odzval.

Ti si moral imeti žensk, ti lump … reče.

Po meni nikoli ni bilo velikega povpraševanja.

Prav verjamem ti! Ženske se pred tabo slačijo raje kot pred zrcalom.

In spet čaka, kako se boš odzval, toda ti se le smehljaš.

Pa veš, zakaj? Narediš jih lepše, kot so, in temu se nobena ne more upreti.

Ampak sreče z njimi nikoli nisem imel.

Pa se vseeno vsaki dopadeš, ne boš me prepričal, da temu ni tako.

Medtem ko zakrivaš kamero, si prinese kozarec vode, svetloba na tapeti zatrepeta kot želatina. Ko Ervo nato objameš okrog pasu, ti šepne v uho: A veš, kaj sem se domislila med vajami? Rekla ti bom Tišek!

Tišek?

Tišek! veselo zaploska.

To nisem jaz.

Ja, pa si. František si in v sebi imaš nekaj tako tihega, en tak tolmunček.

Ne bom se navadil.

Seveda se boš, Tišek. Boš videl, že danes zvečer se boš na to navadil.

Brž ko iz ateljeja odide zadnji asistent in ugasne zadnja luč, se skupaj pogrezata v sladki nič poljubljanja, božanja in ljubkovanja. Na Ervi še lepíjo ostanki vlog, tako kot če si zvečer slabo odstrani masko z obraza in ima na licih puder in prah s prizorišča. Čutiš te preostanke likov, ki jih prinaša s sabo, ljubkuješ se tudi s temi eksotičnimi plesalkami in orientalskimi svečenicami, enkrat ima na koži bronaste lise Egipčanke, drugič skoznjo šine Elektrin obup.

Tišek, vzdihuje.

Tišek, zakaj pravzaprav imajo moški bradavičke? vpraša in ti zadovoljno diha na oprsju.

Ob vikendih se skupaj odpravljata na izlete v okolico Prage, v Divoko Šárko ali v Zbraslav. Včasih z vama gredo tudi njeni prijatelji iz gledališča, zelo je priljubljena, kmalu se domisliš, da si prekrižal načrte več drugim snubcem. To je posebna sorta ljudi, umetniki, ki so se vrnili z vojne, strti in premrli, hkrati pa tako gobezdavi. Zahvaljujoč njej po dolgem času živiš nekakšno družabno življenje, toliko različnih tipov si nazadnje imel okrog sebe v Münchnu. V gledališču se premiera vrsti za premiero, venomer ima kdo rojstni dan in vsaka pretveza za praznovanje je dobrodošla. Kot pravi eden izmed teh igralcev: izgovor za pitje je dober, tudi če ga pes na repu prinese. Kmalu imaš priložnost preveriti, ali si mogoče pozabil, kako se žensko vodi pri plesu, toda z Ervo je to zapleteno, predpisano zaporedje korakov jo dolgočasi, takoj kaj doda, spremeni, duhovito zakroži z gležnjem, in rezultat je kreacija, okoli katere se na plesišču vljudno naredi prostor, kvečjemu se ji pridruži kaka druga plesalka ali igralka in norčije zganjata skupaj. Glasba se jima prilagaja, muzikanti ju še provocirajo, dražijo ju v trobentah, v katere se slinijo, pospešujejo tempo, onidve pa se zvijata kot zaljubljeni kači, da se gospodom kar čela orosijo. Enkrat nekdo to povsem prikladno poimenuje nedružabni ples, a Erva se zaradi tega niti najmanj ne sekira, rada je v središču pozornosti, in kadar prisili vse druge, da bi jo gledali, zaspi zadovoljna in izpolnjena.

Tišek, sem ti bila danes zvečer všeč? vpraša za lahko noč.

Čez pol ure pa te že stresa za ramo: A že spiš?

Obrneš se na drugi bok.

Fráňa, moram ti nekaj priznati. Samo malo, bom prižgala lučko.

A si se polulala?

Erva dobi napad smeha, oba sta malo pijana. Ne, ampak če se bom takole režala … Skoči iz postelje, a ti jo uspe prijeti za srajčko, oglasi se tresk, dobi nov napad.

Tebi so enostavno všeč moje prsi, kajne? komaj izdavi in odvalovi kakor afriška plesalka.

Brž ko se vrne iz toalete, se začne kdove zakaj dolgo pršiti s svojim najljubšim parfumom Bourjois. S stekleničko v dlani reče: Res, moram ti nekaj priznati … Radovedna sem, kaj boš na to rekel. Sveže nadišavljena se prevali na posteljo, leži na hrbtu z odročenimi rokami, kot da bi delala angelčka v sneg, dišeč po povrhnjih tonih parfuma, in čez hip nadaljuje: Med vojno sem enkrat plesala v Kroměřížu …

Zaradi tega se nič ne sekiraj … Pogledaš na uro, je pol štirih in prva stranka je naročena za ob devetih.

Čakaj, to še ni vse … To je bila umobolnica in hkrati vojaški lazaret, reče in tipa za cigareto, a zavojček je že prazen. In jaz sem tam med vsemi temi norci plesala valček z enim ranjenim vojakom, revež je imel obvezano glavo, ranil mu jo je šrapnel. Bil je zelo čuden večer, veš. In mislim, da se je malo zaljubil vame.

Pomisliš, da gotovo ni bil ne prvi ne zadnji.

In tisti večer me je poljubljal …

Človeku ni treba vsega vedeti.

In prejšnji teden je prišel v Prago, poiskal me je in me zelo ganljivo prosil za roko …

Kaj? se opreš na komolec in strmiš vanjo.

Saj nisi hud, Tišek, aneda ne?

In kaj, prmejduš, si mu rekla?

Povedala sem mu, da se mu je glava zelo lepo zacelila.

In?

Nisem lagala, res se mu je zelo lepo zacelila.

Ampak –

Ampak da moram najprej tebe vprašati za dovoljenje, prasne v smeh, poskoči in začne skakati po postelji kot orangutan.

Zvališ se nazaj na blazino. Kar poroči se z njim, pa veliko sreče.

Čez pet minut Erva zaspi, dih se ji podaljša, le tistega vonja parfuma ne vzame s sabo v sen. Ščegeta te v nosu in zdaj za spremembo ne moreš spati ti, kot da bi se nenadoma streznil.

Na stropu se je namestila senca, dolga kot rezilo noža. Rečeš si, po čem se ti in tisti vojak razlikujeta, da je Ervina s tabo, in ne z njim, in po čem se Ervina razlikuje od Eliške, da se ena s tabo takole šali o tuji izpovedi, medtem ko se je druga posmehovala tvoji lastni prošnji. Prešine te, da bi v tej postelji prav lahko ležala dva druga človeka …

Ali pa ne, ali pa je to tako, da človek usodi ukazuje tako dolgo, dokler usoda ne ukazuje njemu, in je to ta razlika med Eliško in Ervo?

Tik preden zaspiš, se še spomniš na očka, kako je zmeraj pravil, da so vrstice v knjigi sveta na straneh, ki jih doslej še nismo brali, prazne. Ampak ali je res tako? V enem od prihodnjih poglavij bo v tvoj atelje prišel bengalski pesnik Rabindranath Tagore. Ti o tem še vedno nimaš pojma, on pa tam pravzaprav že je, res, samo prelistati je treba, o tem se lahko prepriča vsakdo razen tebe.

* * *

Položaj vodilnega praškega ateljeja si utrdite, ko se napove Žeryk. Tako to Gertrudi Fischerovi narekuješ teden dni vnaprej, in ker nič ne reče, jo pustiš pri tem. Dan vnaprej pokukaš v knjigo, kjer v skrbno zarisanem kvadratku piše: sreda, 9.30, g. Žeryk.

Ko Gertruda odpre vrata in za njimi stoji Tomáš Garrigue Masaryk s svojim tajnikom vred, malone omedli.

Ta popačenka je nastala v Příbramu in na vesti jo je imel rudniški svetnik Hugo Grögler. Četrtega dne po katastrofi naj bi prišel tedaj novopečeni mladočeški poslanec Masaryk, da bi ugotovil obseg škode in poskusil v dunajskem parlamentu izposlovati odškodnino. Grögler se je tega jutra napravil v bele hlače in črn plašček, na katerem so se bleščali zlati knofi s prekrižanima kladivoma, našitki z zlato nitjo in resice na rokah. Menil je, da je v slavnostni uniformi in z izrezljano širočko v roki odlično pripravljen, a prezrl je eno malenkost: ni se pošteno naučil poslančevega zahrbtnega imena, ki ga je dobil z ameriško soprogo. Ko je Grögler v teku dneva Masaryka predstavljal, ga je popačeval na raznorazne načine, dokler ni iz tega nazadnje nastalo kaj precej čudnega. Na vse bi se pozabilo, če Masaryk ne bi postal znan, tako pa se mu je po příbramskih gostilnah že za časa hilsneriade[1] začelo po domače praviti Žeryk. Ta Žeryk pa nekam zagovarja te čifute!

Gertruda tega kakopak ni mogla vedeti. Gospod predsednik? omotično vpraša, ko odpre vrata.

Naročena sva, se odkašlja Masarykov tajnik.

Tisti trenutek Gertruda spet začuti tla pod nogami: Seveda, vi morate biti gospod Žeryk, se mu nasmehne. Ampak nihče mi ni povedal, da pridete …

… še s svojim gospodom predsednikom? rečeš in stiskaš Masaryku roko. Seveda vas nestrpno pričakujemo.

Moje ime je Vasil Škrach, navrže tajnik.

Moje ime je Augustin Škarda. Gospod predsednik, neizmerno nas veseli, da ste našemu ateljeju dali prednost pred Langhansovim.

Moj tajnik vas je priporočil, skomigne z rameni Masaryk. Kar se mene tiče, sem bil pri Langhansu skrajno zadovoljen.

Škarda Škrachu pomežikne, to ni bilo kar tako. Mora se krepko zasukati, da bi lahko končno poplačal svoj dolg, in zanaša se na to, da se bo v mladi republiki slika njenega očka krasno prodajala. Ko si je vse preračunal, je dobil vsoto, ki mu je na obrazu pričarala širok nasmeh.

Ne mudimo se, reče Masaryk, časa ni na pretek.

Izvolite semle, gospod predsednik.

Ste že videli današnji časopis? vpraša.

Le bežno, rečeš, časopise bereš izjemoma.

Kaj imate v mislih, gospod predsednik? vpraša Škarda, ki ni nič bolj na tekočem.

Društvo narodov naj bi ratificiralo versajsko pogodbo … Interesantno!

To pa vsekakor, nebogljeno potrdi Škarda. Vsekakor.

Pa veste, zakaj je to interesantno?

Gospod predsednik, neizmerno rad bi to slišal od vas, gospod predsednik.

Društvo narodov je bilo ustanovljeno prav z versajsko pogodbo …

Pa tistih sto dvaintrideset milijard mark, gospod predsednik, ki naj bi jih Nemci plačali, kaj ni to preveč? vpraša Gertruda.

Vasil Škrach se Gertrudi prizanesljivo nasmehne. Ja, sto dvaintrideset milijard, to je dejansko veliko. Ampak res nimamo toliko časa …

V ateljeju je že vse nared. Moraš se osredotočiti predvsem na tehnično brezhibnost posnetka, za eksperimentiranje ni ne časa ne razloga; zgodovina zahteva obol, kadar naj bi koga prepeljala na drugo stran. Masaryka v njegovi temni volneni obleki in s ščipalnikom na nosu posadiš pred nevtralno sivo ozadje, roke položi v naročje in pogleda v objektiv, kakor bi rekel: Tak tu me imate. Torej ga raje pripraviš do tega, da bi vstal, si dal roke v žepe in ne gledal tako naravnost, kakor bi hotel z državnim redom odlikovati vsakogar, ki ga bo pogledal. Rad bi, da bi bil manj predsednik, ko bi vsaj malce padel iz svoje vloge, ki se je tako ali tako šele uči. Toda prostora je malo, Škarda budno sledi vsakemu tvojemu gibu in si želi natanko nasprotno, uradni portret očka.

Exakte sinnliche Phantasie,[2] izjavi Masaryk po petih minutah fotografiranja.

Vsi ga presenečeno pogledajo. Te fotografije, ki jih imate tu po stenah, kaže. Ne domislim se natančnejšega izraza, kot je ta Goethejev termin. Saj znate nemško?

Študiral sem v Münchnu.

Res? In kaj si o tem mislite? Saj ste brali Goetheja, kajne? Ampak počakajte, to je bolj zapleteno, se zamisli. Tega že dolgo nisem predaval … Kakor veste, je Goethe predlagal svojo lastno metodo preučevanja narave. To ni povsem znanstveno, sicer pa so mu to pozitivisti z užitkom raztrgali. Ampak kaj Goethe trdi? Da morate stvar najprej pošteno gledati. Jo čutno dojemati takšno, kakršna je. Recimo tisti moj najljubši hrast, ki raste v grajskih vrtovih. Nato morate to svoje dojemanje popestriti z imaginacijo. Si predstavljati, da je bil ta hrast nekoč želod in da bo enkrat strohnel, da je spomladi videti drugačen kot jeseni. In vse to je prav tako to drevo, vendar je v njem še vedno nekaj, kar se ne spreminja. To bi pozitivist, škripaje z zobmi, še nekako požrl. Toda Goethe gre še dlje. Zdaj morate temu orjaškemu hrastu pustiti, da bi se izrazil skozi vas. Ja, to ni lahko, morate mu napraviti prostor, se mu umakniti z lastnimi mislimi. Nazadnje pa se morate z njim poistovetiti, to je po Goetheju čisti vrhunec spoznanja – mentalno postati tisto, kar imate pred sabo. – Torej, jaz bi bil z veseljem takšno mogočno drevo.

Neizmerno zanimivo, reče Škarda.

Pa saj to že ste! reče Škrach.

Zdi se mi, da te vaše fotografije ustrezajo tej drugi in tretji stopnji, nadaljuje Masaryk. Seveda imate oko, saj ste fotograf. Vendar prav tako razumete, kaj je začasna podoba stvari, kaj pa je, nasprotno, trajno, in se učite dati temu izraz skozi sebe. To mi je všeč.

Občutek imaš, da je Masaryk končno prišel. Ko je tidve minuti imel govor, je na zagoneten način vstopil sam vase. Zagledal si njegove kretnje, način, na kakršnega dela poudarke, in zdaj bi ga lahko bolje fotografiral.

Goetheja poznam samo kot pesnika, priznaš. Se pa to, kar ste povedali, ujema z mojo izkušnjo. Fotograf mora natančno videti – mora imeti natančno imaginativnost – in mora natančno vedeti, kaj je bistveno in kaj ne. In kadar se v to kunšt potopim tako, da ne vem zase, je najlepše.

Škrach se odkašlja.

Je že čas? vpraša Masaryk.

Vi zlodej! se vrže nate Gertruda, ko se odpeljeta. S čim sem si to zaslužila?

Krasno, si mane roke Škarda, nanj smo naredili vtis. Pokaži, bom poskrbel za plošče.

Moral bi biti višji, se pritožuje Rössler. Brez konja ima komaj sto petinsedemdeset centimetrov.

Ne pretvarjajo se, da so portreti, so preprosta dejanskost, nemaskirana podoba človeka in ujamejo njegovo značilno živost; tudi po tehnični plati jim ni česa očitati, in zato bi jih najvišje ocenil, o seriji posnetkov napiše umetniški referent revije Venkov profesor Marek.

Ko izvejo, da se je pri vas dal fotografirati Masaryk, postopoma pridejo vsi: nervozni Edvard Beneš, ki ne ve, kaj bi z rokami, brkati Karel Engliš, plešasti Antonín Švehla, Alois Rašín s kozjo bradico, brezizrazni Milan Hodža, malo pozneje celo Radola Gajda s sabljo ob boku in z oprsjem, posejanim z odlikovanji …

Toda ti z večjo napetostjo pričakuješ druge obiske: Alfonsa Mucho in Jana Zrzavega, Josefa S. Macharja in Josefa Čapka, Leoša Janáčka in Bohuslava Martinůja. S temi se takoj razumeš, kajti te že dolgo občuduješ.

Opombe:

[1] Izraz za sodna procesa v letih 1899 in 1900 zoper Leopolda Hilsnerja, revnega pripadnika geta v Polni, ki je bil obtožen umora devetnajstletne kristjanke Anežke Hrůzove, in javne debate v zvezi s tem. V afero, ki so jo spremljali hudi izbruhi antisemitizma, je pomembno posegel T. G. Masaryk, ki je javno nasprotoval zlasti mnenju, da je šlo za ritualni umor.
[2] Nem. eksaktna čutna fantazija.

Prevedla Tatjana Jamnik

Odlomek romana: Jan Němec: Zgodovina svetlobe. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017. Str. 328–338.

O knjigi

O avtorju

Jan Němec je češki pisatelj. Za biografski roman Zgodovina svetlobe (2013) je prejel nagrado Evropske unije za literaturo in nagrado Češka knjiga. Več »

O prevajalki

Tatjana Jamnik je književna prevajalka iz češčine in poljščine. Več »