Domov / Arhiv oznak: Knjiga spregovori

Arhiv oznak: Knjiga spregovori

Knjiga spregovori: Zgodovina svetlobe

Jan Němec: Zgodovina svetlobe
Jan Němec: Zgodovina svetlobe, prev. Tatjana Jamnik (KUD Police Dubove, 2017)

Poročilo z bralnega kluba Knjiga spregovori, ki se je zgodil v sredo, 14. marca 2018 v knjižnici Prežihov Voranc. Tokrat je bil predmet pogovora biografski roman sodobnega češkega pisatelja Jana Němca, Zgodovina svetlobe: Roman o umetniškem fotografu Františku Drtikolu, ki ga je poslovenila Tatjana Jamnik.

Pogovor se je začel z razpravo o tem, kakšno je v romanu razmerje med fakti in fikcijo in v čem ta roman presega druge biografske romane. Večina se je strinjala z ugotovitvijo Iztoka Osojnika in prevajalke, da je pripoved sicer izrazito romaneskna, a vseeno v veliki meri upošteva biografska in zgodovinska dejstva, ki plastično zaobsežejo časovno razdobje prve polovice 20. stoletja, natančneje čas Drtikolovega življenja (1883–1961). Plastičnost se manifestira predvsem v pripovedni perspektivi, ki se mestoma suvereno odmika od kronologije, in v drugoosebnem pripovedovalcu, ki je v evropskem romanu precejšnja redkost. Poleg tega je, kot je opozoril Osojnik, v odvijanju romaneskne pripovedi zaznavno vračanje na določene dogodke, pojave in predmete, ki imajo v junakovem življenju simbolno vrednost. Ta je – smo si bili edini vsi navzoči – povezana s tematizacijo tiste razsežnosti romana, ki bi jo lahko označili kot njegovo »skrivnost« oziroma »skrivnostno notranjo nit«, ki pa jo je kljub temu mogoče povsem oprijemljivo navezati po eni strani na prepričljive opise Drtikolovega fotografskega eksperimentiranja in na umetniške probleme, ki so jih v tedanji Evropi odpirala avantgardna gibanja, po drugi strani pa na tisto razsežnost romana – zaznavno predvsem v sklepnem delu –, ki tematizira vzhodnjaški misticizem (iz zgodovine umetnosti vemo, da so ti nauki vplivali na predstavnike evropskih umetniških avantgard) in pozornemu bralstvu omogoči, da ob koncu tudi s te »mistične« perspektive premisli celoten potek resnične življenjske zgodbe izjemnega fotografa. Ob tem spoznanju se je pogovor obrnil k vprašanjem misticizmov in vzhodnjaških naukov, zlasti pa k problemu tematizacije budizma v Němčevem biografskem romanu. Osojnik in še nekateri izmed navzočih so bili do te tematizacije kritični, češ da je premalo natančna. Zato se je pojavilo vprašanje, kako je sam Drtikol pisal o budizmu. Toda to vprašanje je moralo ostati odprto, ker se je čas zelo živahne razprave že davno iztekel. Prav tako ni bilo časa, da bi kaj več spregovorili o mojstrstvu slovenskega  prevoda, ki je še posebej izstopajoč zaradi skrajno domiselno in hkrati natančno poslovenjene zelo zahtevne rudarske in fotografske terminologije.

Z lepimi pozdravi do naslednjega poročila
Vaša Polica Dubova

(Pripravila Jelka Kernev Štrajn)

Alice Munro: Preveč sreče

Bralni dnevnik je zapisal Simon Rojčič v okviru bralnega kluba Knjiga spregovori v Knjižnici Prežihov Voranc v Ljubljani, na katerem je bila knjiga obravnavana 23. 11. 2016.

Pisateljica: Alice Ann Munro
Naslov knjige: Preveč sreče, v originalu: Too much happiness.
Založba Miš, Dob pri Domžalah, Leto 2010, število strani: 403
Prevod: Jana Ambrožič, Zbirka: Srebrne niti

Vrsta: 10 zgodb. Prvih devet pripoveduje o življenju malih ljudi v JV Kanadski provinci Ontario. Zadnja zgodba se dogaja v Rusiji, Franciji, Danski in Švedski. Opisi dogodkov ne tečejo po časovnem zaporedju, kar pomeni, da mora bralec skrbno slediti dogajanju, da mu ne pobegne rdeča nit zgodbe. Opisi na videz odslikavajo ruralni vsakdan, v katerega umesti tragične in v nekaterih primerih tudi groteskna situacije glavnih likov.

Kratka zgodbe (dilema)

Glede na ARS-ove natečaje za kratko zgodbo, kjer je omejeno število znakov na 6300, kar je slabi dve strani formata A4 (pri pisavi Arial, velikost 12) sem terminološko po prebiranju knjige v zadregi. Termin kratka zgodba ali kratka pripoved desetim zgodbam iz knjige Preveč sreče (več kot 10 strani na posamezno) ne ustrezajo. Zato sem ga poenostavil samo v zgodbe, kar pripovedi iz knjige tudi so.

Pisateljica se je za to obliko zapisov odločila iz dveh razlogov in sicer:

  • ker za zapis daljših pripovedi (romanov) ni imela časa,
  • ker v tej obliki zgodbe pove vse kar želi povedati (in iz svojega premisleka dodajam,)
  • da se avtorica drži načela manj je več, ker ne opiše nastopajočih, kadar to ni nujno. Sami opisi niso celostni in obsežni. Pogosto opisi temeljijo na primerjavah (češnjevo lubje je živahno luskasto). Ravno tako skoraj ne uporablja okrasja teksta, ki naj bi književniku dalo ustvarjalno vrednost, bralcu pa občutek za lepoto. Torej je Alice Munro pragmatična pisateljica.

Po mnenju dr. Janija Virka je kratka zgodba besedilo, ki ga lahko obnoviš v enem stavku. Suzana Tratnik dodaja, da kratke zgodbe piše tudi za vzdrževanje pisateljske kondicije.

Struktura kratkih zgodb.

Enoznačne in elegantne strukture v kratkih zgodbah ni, kot zagotavlja Lucija Stepančič. Vsak avtor si postavi svojo strukturo, ki jo lahko menja glede na razvoj, vsebino in okolje. Pravila za pisanje te oblike zapisov obstajajo, a se vsak avtor zase lahko določi, v kolikšni meri jih bo upošteval. Tratnikova priporoča, da se pravila preberejo tudi za to, da pisec ve, kaj krši (oz. kdaj jih krši). Mnogi pisci se zatečejo k pravilom, ko (če) jim ne uspe prodreti s svojo obliko (zapisom) kratke zgodbe ali romana. Najboljša pravila pogosto oblikujemo s prakso, ki se v tem primeru kaže v prebiranju zgodb in razmisleku ob tem ali po tem o njeni strukturi, vsebini in sporočilu.

Uvod zaključim z dilemo mnogih avtorjev in bralcev o tem, ali je primernejša oblika pisanje v prvi ali tretji osebi. Ne glede na osebo, ki zgodbo »pripoveduje«, je naslovni junak le drugi jaz (alter ego) avtorja. Jani Virk meni, da je tretja osebna oblika pogosto le bojazen avtorja pred dojemanjem zvedave okolice, ki avtorja pozna. Stipančičeva to izhodišče poudari z osebno izkušnjo, ko ji je znanec navrgel: »Aha takšna torej si.« (Vse navedbe treh avtorjev so iz zapiskov z okrogle mize o kratki zgodbi na letošnjem Knjižnem sejmu v Cankarjevem domu).

Po teh uvodnih posplošitvah je morda čas, da se poglobimo v zgodbe Alice Munro v knjigi Preveč sreče, ker v življenju slehernika sreče verjetno ni nikoli preveč.

Knjiga je natisnjena z velikimi črkami in je v knjižnici Prežihov Voranc umeščena med knjige za slabovidne. Med branjem sem zasledil malo napak. Omenim le zamenjavo črk na str. 315 in nejasne stavek na str. 239, ki se glasi »Zadnji dan priden bo za stalno parkirala svojo rit semkaj, ja, vem …«.

V pregledu posameznih zgodb in zapisu v nadaljevanju nisem kopal pregloboko kot drugi ocenjevalci, ki sem jim sledil na spletu. Po našem srečanju sem ponovno spoznal izhodišče, da (vsak) bralec subjektivno zaznava prebrani tekst, tako boste verjetno v mojem zapisu našli mnenja, ki jih sami niste opazili. Verjemite mi, da je tudi obratno. Kljub trikratnemu prebiranju zgodb Alice Munro nisem našel vseh v našem pogovoru navedenih izhodišč. Med prebiranjem teksta me je navduševala tudi spretno menjavanje časov med preteklikom in sedanjikom. Pojdimo sedaj končno k zgodbam:

  1. Dimenzije

Nekdanji par sestavljata 23-letna gospa, ki v času spremljanja sicer nosi ime Fleur, vendar se v dogajanju zgodbe imenuje z imenom iz otroštva in mladosti Doree. Zaposlena je kot sobarica v gostišču Srebrna smreka. On je šestdesetletnik, nekdanji bolničar Doreejine mame, ki po dobrih sedmih letih počasi okreva po nezahtevni operaciji hrbtenice. Lloyd se kot bolničar izkazuje kot ljubezniv in komunikativen. To pritegne mamo, ki se z bolničarjem spoprijatelji zaradi mladostnih hipijevskih izkušenj in tudi Doree, ki je Lloyd očara kot psevdooče, ki ga ne pozna. Naivno šestnajstletnico Lloyd očara tudi s prikrito drznostjo, ki jo oceni kot pogum.

Mama nepričakovano umre in mladoletna Doree išče nov stik z Lloydom. Izsilita zakonsko zvezo, kjer se jima rodijo trije otroci. Najstarejši je v času tragičnih dogodkov dobrih šest let stari Sacha. Sledi dobre štiri leta stara deklica Barbara-Ann in dveletni Dimitrij. Po slabih sedmih letih zakona Lloyd v depresivnem stanju ubije svoje otroke. Umor prizna. Sodišče mu zaradi neprištevnosti v času zločina izreče doživljenjsko obravnavo v psihiatrični ustanovi.

Lloyd se v odnosu z Doree kaže kot avtoritativen in samosvoj mož. Za svojo kariero je gojil velika pričakovanja, saj se je ocenil kot sposoben. To mu v življenju ni uspelo, zato ga grudijo manjvrednostni kompleksi. Zaveda se tudi, da je drugačen, a to prikriva in se v odnosih z drugimi kaže kot komunikativen in vesel moški. Ustvaril si je lastno hierarhično lestvico, kjer je večina nad njim, le člani njegove družine in sodelavci so pod njim. Izogiba se osebam, ki so po tej lestvici nad njim. To se izkaže v odnosu do Dorine prijateljice Maggi in njenega moža. Doree in Maggi se tedensko skupaj vozita v Mini clubmanu po šolske naloge za program učenje na domu, ki ga obiskuje tudi najstarejši otrok Sacha. Izlet večkrat nadaljujeta v trgovine in park. Sistem šolanje na domu je uveljavil Lloyd, ker ne zaupa v institucije (zdravstvo, šolstvo) in se počuti ogroženega do nadrejenih (prej v bolnišnici, kasneje v tovarni sladoleda). Doree sumi na obliko Lloydovih psihičnih težav in upa, da mu lahko pomaga s prijateljsko podrejenim in ljubeče prilagoditvenim odnosom. V ta odnos sodi tudi prikrivanje dejstva, da se z Maggi, ki jo Lloyd prepozna kot posesivno osebnost, vozita v njenem morrisu. Lloyd to izve (… dve ženski v istem avtomobilu, str. 22) in na videz to sprejme, a z občutkom ogroženosti, da ga Doree na Maggijin predlog ne bi zapustila. V situacijah uveljavljanja Lloydove avtoritete je začela Doree ostreje reagirati in tudi izsiljevati. Ob tem sta se oba instinktivno zavedala, da v komunikaciji ne smeta iti preko roba, ker sta drug drugega ocenjevala za trmasta. V enem od verbalnih zapletov je Doree odšla k Maggi, Lloyd pa je zadušil otroke.

Po terapiji, ki jo Doree nudi zelo umirjena in izkušena gospa Sands, se odloči, da bo brez terapevtkine odobritve Lloyda obiskala. Lloyd najprej zavrača poskuse obiskov (bivše) žene. Po tem se srečata v neposrednem kontaktu in preko pisem, kjer Lloyd pojasnjuje nagibe za svoja strašna dejanja. Pomembnejši nagib se odraža v stavku: »To sem naredil zato, da bi jim prihranil trpljenje.« Se pa (vsaj do neke mere) zaveda svojega dejanja.

V svojih blodnjah Lloyd pojasni, da otroke videva v drugem svetu – drugi dimenziji, kjer so malo starejši in srečni. To daje upanje tudi Doree. Ob tem se zamisli, da ji ravno oseba, ki je povzročila to veliko zlo, sedaj daje neko upanje in vero v življenje.

Ob vračanju z zadnjega obiska pri Lloydu se pred njo, ki je sedela na prvem sedežu avtobusa, odvila prometna nesreča, ki jo povzroči nevešč mladenič, ki odleti s ceste. Voznik vozilo ustavi in naroči potnikom naj počakajo. Doree kljub temu izstopi in nudi prvo pomoč poškodovancu, za katerega sumi, da ima poškodovano hrbtenico in verjetno tudi notranje poškodbe. Odloči se, da bo ne glede na nejasno prihodnost, počakala pri poškodovancu, kar lahko pomeni, da je pokopala minulo obdobje in odpira nov list v knjigi življenja, ki jo lahko vodi po poteh sreče.

  1. Leposlovje

V tej zgodbi je predstavljen par, ki živi skupaj od prvega letnika srednje šole. Na šoli sta bila najbolj obetajoča dijaka. Nekega dne med poukom enostavno izgineta. Živita v stari kmečki obnovljeni hiši. Ona, Joyce, je po zaključku potepanj po Kanadi naredila diplomo za poučevanje glasbe za čelo in violino. On, Jon, je postal uspešen mizar in tesar, ki ima veliko dela. Zaradi obilice naročil ga Joyce pregovori, da zaposli vajenko Eddie. Eddie ni posebno lepa. Na prvi vtis se jo oceni kot naivno, kmečko, okorno dekle, a se izkaže, da je kljub mladosti že mamica svoje devetletne hčere, ki raste brez očeta. Eddie je zelo neposredna in že v začetku pove, da je zdravljena alkoholičarka. Pokaže tudi tetovaže, ki jih ima po telesu. Zaradi njih Joyce in Jon domnevata, da se je ukvarjala s prostitucijo. Zagovarja teorije zarot in živi v svojem svetu.

Ne glede na očitno različnost med mojstrom in vajenko pa Joyce čez nekaj časa začuti, da se bo Jon zaljubil v Eddie. To želi preprečiti z vzbujanjem ljubosumja pri svojem možu in za to odide v Wilington Park. Prvič ji ta zvijača uspe in jo Jon pride skesano iskat. Naslednjič recept ne deluje več. Morda lahko sklepamo, da sta Joyce in Jon kupovala samo v Mercatorju. Joyce čez nekaj časa za to za vedno zapusti Jona.

V drugem delu veliko let kasneje Joyce srečamo v novi zakonski zvezi z Mattom, ko prirejata zabavo v svoji hiši v severnem Vancouvru. Matt je po poklicu nevrofiziolog in amaterski violinist. Spoznala sta se kot glasbenika. Matt je z Joyce že v tretje poročen. Na zabavi so tako tudi nekateri bivši partnerji in sosedje (ko se pri nas skregamo, smo skregani do smrti –priznam, da jih občudujem). Mladi se umaknejo na dvorišče in se gredo igro Buxtehude (Google ne ve kaj je to, predlaga mesto v Nemčiji). Tu Joyce prvič opazi Christino, ki jo pokliče Tommy (Tommy je mlajši sin iz Mattovega prvega zakona s Sally, ki je v prometni nesreči utrpela poškodbe glave, in je tudi na zabavi). Tommy je gej in je na zabavo pripeljal svojega novega molčečega partnerja Jaya.

Joyce Christina ni všeč in sumi, da se je sama povabila na njuno zabavo. Po tem ugotovi, da je Christina O´Dell Justinova žena. Justin je fant, ki ga pozna (glej stran 65), star je 30 let. Christina je od njega starejša. Po poklicu je pisateljica (kar je pogost poklic v zgodbah ge. Munro).

Joyce gre nekaj dni kasneje mimo knjigarne na Lonsdaleu. Pritegne jo podoba s plakata v katerem prepozna Christine, ki reklamira svojo knjigo. Ponovno jo preblisne misel, da Christine od nekje pozna. V knjigarni zato kupi njeno avtobiografsko delo. Zvečer lista po knjigi. Pritegne jo naslov poglavja Kindertotenlieder (pesmi o smrti otrok). Ob prebiranju ugotovi, da je Christine Eddiina hči. Christine je tako tudi njena bivša učenka v glasbeni šoli. Svojo učiteljico avtorica opisuje kot zelo prijazno. Prav zaradi nje se je učila igrati. V svoji knjigi svoj odnos do Joyce opiše kot vdan in občudujoč, kjer težko čaka na četrtke, ko ima pouk iz violine. Spominja se tudi nesreče s kolenom, obiska slaščičarne in pomola s čolni. Ne opiše svojega glasbenega nastopa, za katerega se je pripravljala. Opiše odhod svoje učiteljice, ki na tovorno prikolico svojega vozila naloži vse svoje stvari in se odpelje iz hiše, kamor sta se z mamo preselili.

Joyce želi deliti svoja spoznanja s Christine in gre s knjigo in darilom (čokoladno tulipani Le Ban Chocolatier) v knjigarno, kjer avtorica določen dan knjige podpisuje. Srečanje v knjigarni se popolnoma ponesreči, ker vse poteka formalno in rutinsko. Joyce potrto odide iz knjigarne (to je del, ki ga lahko imenujemo ženska nota, ki pri Munrojevi ni stalnica, se pa pojavlja kot na primer pri zapisu o zli usodi ,ki jo navaja s stereotipom črne mačke). 

  1. Wenlock Edge

Zgodba je opisana prvoosebno v liku mlade študentke, ki je v Londonu (Kanada, Ontario) pričela študirati umetnostno sociologijo. Najprej bralcu omeni teto in njenega sina Ernija Bottsa s katerim se začasno odtuji, ko teta umre, in se zopet zbliža, ko se pričnejo študijske obveznosti. Samski bratranec jo vsak teden povabi na obed v drago restavracijo, ki si jo najbrž težko privošči, saj je zaposlen na Kanadskih železnicah kot kontrolor. Junakinja ocenjuje, da je bogat, ker nosi obleko. V restavraciji Old Chelsea si naroča draga in obilna kosila, kar kaže na njeno lastnost, da brez zadrege izkorišča svoje bližnje.

Erni sestrični zaupa, da si želi višjo izobrazbo, a za študij ni imel možnosti. Junakinja zgodbe stanuje v penzionu, ker količi takrat še niso imeli namenskih domov. Zanimiv je opis sobe, ki je premogla veliko tal ter malo prostora za glavo. Po opisu osebnosti je mlada študentka delavna in samostojna, brez želja po zabavah (žuriranju) kar moti sostanovalki Beverly in Eay, ki kljub nerednemu študiju nadvse radi dajeta življenjske nasvete.

V njeno sobo se na novo vseli 22-letno dekle, ki na kolidžu obiskuje tečaje po lastni izbiri. Sostanovalka se kljub začetni bojazni izkaže kot majhno prijetno, tiho, zabavno bitje, ki kljub modni obleki ne sodi med elito. Pove ji, da je njeno pravo ime June, njen prijatelj Purvis pa ji je nadel ime Nina. Purvisa je Nina spoznala na eni od zabav v Chicagu, kamor je šla iskat svojega moža in očeta dveh sinov, ki ju je pustila pri babici v Laneyvillu.

Po zabavi se je preselila k Arthurju Purvisu. Imata razmerje, katerega posledica je hči, ki jo Nina rodi kljub nasprotovanju Purvisa, ki je predlagal splav na Japonskem. Hči Gemma živi samo 8 mesecev, potem zaradi malomarnosti takratne »cimre« umre. Nina se vrne k Purvisu, ki jo odpelje na potovanje po Evropi. Po povratku ji predlaga, da naj se loti študija. Ker nima ustrezne podlage, ji predlaga, da hodi le na predavanja in se šele po tem odloči, kaj jo zanima. Vikende preživi pri njem. Med tednom pa Nino ves čas nadzira ga. Winner, ki je zaposlena pri Purvisu. Nina zelo rada ponagaja Winnerjevi, ki ji cele dnevne sledi v avtomobilu. V eni od takšnih akcij odideta v knjižnico z mestnim avtobusom. V knjižnici srečata Ernija. Nina se seznani z bratrancem svoje sostanovalke. V pogovoru mu predlaga, naj ju odpelje domov s svojim vozilom, ki ni parkirano pred glavnim vhodom. Odidejo skozi zadnji vhod in Winnerjeva pred glavnim vhodom zaman čaka na Nino.

Nina je pred vikendom zbolela ali pa se je vsaj delala, da je bolna in ji ni treba oditi k Purvisu. Purvisa o tem obvesti sostanovalka. Purvis jo med telefonskim pogovorom vpraša, če bi ona večerjala z njim namesto Nine. Junakinja v to z veseljem privoli.

Iskat jo je prišla ga. Winner. Ko jo je pripeljala na dom Arthurja Purvisa, ji je ukazala, da se mora sleči. Gola se mora nadišaviti s parfumom, ki ga je vohala tudi pri Nini. Te nenavadne pogoje je sprejela brez zadržkov, bilo pa ji je neprijetno, ker ni vedela, kaj jo čaka.

Jedla sta v jedilnici. Purvis je serviral. Po vrečarji jo je Purvis nagovoril, da mu je brala pesem A. E. Housmana A Shropshire Lad. Prosil jo je tudi, da med branjem ni prekrižala nog. Med branjem se ji kljub goloti vrne del samozavesti.

Po vrnitvi v študentsko sobo je ugotovila, da je Nina izginila. V ponedeljek jo Nina pokliče po telefonu in ji pove, da se je preselila k Erniju z namenom, da bo z njim živela. Erniju je predstavila Purvisa kot svojega strica z namenom, da bo živela od obeh (izkoriščala oba).

Glavna junakinja zgodbe sčasom izgubi stik z Nino in Purvisom. Po določenem obdobju se odloči, da bo g. Purvisu pisala. Ne ve kje trenutno živi, zato mu piše na oba možna naslova. Za ponoven stik ima svoj očiten namen. Tudi ona bi rada uživala v denarju g. Purvisa.

  1. Brezna

Z nastopajočimi se prvič srečamo, ko se peljejo na piknik. Mlad par s tremi otroki sestavljajo mama Sally, ki je skrbna gospodinja, oče Alex, ki je geolog in je ravno objavil svoj prvi strokovni članek o morski pečini Osler, kamor gredo na izlet. Starejši devet letni sin Kent, ki ga oče oceni kot potuhnjenega izzivalca nemirov z glavo polno opolzkosti. Tri leta mlajši sin Peter, ki poskuša posnemati starejšega brata in najmlajša dojenčica šest mesečna Savanna.

Na parkirišču opazijo opozorilo POZOR GLOBOKA BREZNA, kar pa ne zadostuje za skrbno hojo, tako med izzivanjem usode, po malici, razposajeni Kent pade v brezno. Oče ga ob pomoči mame s težavo spravi iz brezna, ker ima hudo poškodovani obe nogi, kar se mu bo zaradi šepanja poznalo celo življenje.

Po nesreči Kent okreva doma. Mama hodi v njegovo šolo po naloge, da ne bo izgubil leta. Kent je nadarjen otrok, ki naloge z lahkoto rešuje in se zato odloča za težje eseje. Pri opisu oddaljenih dežel se odloči za opis Tristan da Chura – oddaljen otok v južnoatlantskem oceanu.

Po zaključku srednje šole se je Kent odločil za kolidž, kar naj bi bilo izhodišče, da postane znanstvenik. Po šestih mesecih je izginil neznano kam. Prispelo je pismo, da dela v tovarni gum. Oba roditelja sta ga ločeno obiskala in ga prepričevala naj se vrne v šolo. Vendar o tem ni hotel slišati, ker je tu, kjer je, zadovoljen. Takšno razmerje je čudno tudi njegovemu delodajalcu.

Naslednjič se je javil tri leta kasneje iz Kalifornije. Omenil je tudi obsmrtno izkušnjo, ki jo je imel ob padcu v brezno. Kasneje se staršem ni več javil.

Po upokojitvi je Alex umrl, kar je Sally zelo pretreslo. Med žalovanjem je odsotno gledala televizijski program o požaru v Toronta. Ugasnila je sprejemnik, ko jo je poklicala hči Savanna, ki je bila takrat že pravnica. Med gledanjem TV-ja je videla brata Kenta, da je pomagal žrtvam požara v četrti kjer bivajo brezdomci.

Savanna najde brata, ki živi v bližini njene službe. Dogovorita se za srečanje v zanemarjeni kavarnici. Med pogovorom ji Kent naroči, naj vpraša mamo, če ga lahko pride obiskat na njegovo napol skvotersko bivališče.

Mati se takoj odloči, da bo obiskala sina, ki živi v skupnosti brezdomcev v opustelih večstanovanjskih hišah. Preživljajo se z beračenjem, zbiranjem odpada in občasnim delom.

Kent mami želi med obiskom predstaviti, drugačnost svojega sveta. Sally je sinov pogled nesprejemljiv in se želi vrniti v svoj svet, ki ločuje mater in sina. Mati se zaveda te različnosti, a sprejme sina, ker je njen otrok.

  1. Prosti radikali

Zgodbo pisateljica postavi v obdobje žalovanja vdove Nite za svojim možem Richem. Rich v svojem 81. letu nenadoma umre, čeprav je malo pred tem opravil zdravstveni pregled, ki ni kazal na težave. Rich je odšel v železnino po novo strgalo za barvo, ker je prenavljal oplesk hiše. Pred vhodom v trgovino se je zgrudil in umrl. Zapustil je skoraj dvajset let mlajšo vdovo, ki boleha za rakom na jetrih, zato sta bila prepričana, da bo Nita umrla pred možem.

Nita po pokopu, ki je bil skromen, kot sta se z možem dogovorila, otopi v novo nastali situaciji. Izključi se iz socialnega okolja, kar še posebej skrbi njeni dve prijateljici Virge in Carol. Prijateljici se ji sedaj zdita vsiljivi, klepetavi in obrekljivi, kar jo odvrača od njiju z izgovori o tem, da dobro skrbi za sebe, da veliko bere in bo kmalu zopet zaživela v normalno življenje.

Nito spomini pogosto povezujejo s preteklostjo, ki jo povezuje s pokojnim možem. Spoznala sta se, ko je bil Rich poročen s prvo ženo Bett, dinamično, spretno in prilagodljivo kulinarično mojstrico, ki je takrat izdala svojo prvo knjigo kuharskih nasvetov. Rich je takrat poučeval srednjeveško književnost na fakulteti, kjer je bila zaposlena tudi mlada Nita, ki je delala za okencem matičnega urada. Ta zveza je obema pokvarila kariero, saj je Nita morala službo zapustiti. Rich pa ni imel možnosti napredovanja, zato se je predčasno upokojil. Žena Bett se je odselila iz njune majhne hiše, ki sta jo ravno obnavljala in širila, v Kalifornijo in od tam v Arizono. Nita je drugačna kot Bett. Kot osebnost je zaprta vase, inteligentna in načitana, a le povprečna gospodinja s svojstvenim seksualnim potencialom.

Zavedala se je, da mora sedaj po smrti moža sama prevzeti odgovornosti zase, za hišo in okolico, vendar tega ni bila navajena in je zato kar otopela. Med poizkusi prilagoditve situaciji v njeno hiši in življenje stopi mlajši moški, ki daje videz potepuha, čeprav se predstavi kot preglednik elektromerilnika. Kmalu maske padejo in iz laži se lušči resnica o tem, da je on nevaren ubežnik, ki je umoril svojo družino – svoja starše in invalidno sestro Madaline.

Svoj brutalni zločin opravičuje s tem, da sta starša pogojevala, da bo po njuni smrti skrbel za sestro. S sestro se nikoli nista razumela, zato je že kot mladenič pobegnil od doma, se preživljal z različnimi deli in računal, da bo dobil hišo po smrti staršev, ki naj bi sestro dali v oskrbo v dom. Starša mu jasno povesta, da bo hišo dobil, če bo skrbel za sestro. Zato na videz pomirjeno pride na svečano kosilo, kjer postreli starše in sestro. Po umoru se mirno naje in odide. Tako je po daljšem tavanju prišel v vdovino hišo, lačen in utrujen. Nita mu pripravi jedi in steklenico vina. Med tem ko prišlek pije in je mu pripoveduje svojo izmišljeno zgodbo, kjer vloge z bivšo ženo Bett delno zamenja. Pove, da se je njen mož zaljubil v drugo žensko, ki jo je ona zastrupila s kolački, v katere je dodala strupeno oksalno kislino iz rabarbarinih listov in pecljev. Zgodba nepovabljenca prestraši. Prične ji groziti a se le pomiri, vzame ključe Richevega avtomobila in se odpelje. Ona ostane sama in premišljuje o minulih dogodkih.

Na obisk pride policist, ki ji pove, da so našli njun avto, ki je razbit. V njem je moški, ki je za posledicami prometne nesreče umrl. Tega moškega iščejo zaradi suma trikratnega umora.

  1. Obraz

Zgodba pripoveduje o osebi, ki se je rodila s škrlatnim znamenjem čez desno polovico obraza. Njegov oče, ki je v družbi znancev družaben ter v šport in posle usmerjen sogovornik, je doma tiran, ki ves čas izkazuje do sina in žene svojo avtoriteto moči, sovraštvo in prezir. To družino povsem odtuji, kar vodi v prepire in razdvojenost. To stanje traja vse do očetove smrti, ki jo napove kap še pred šestdesetim letom. Po nekaj mesecih umre. S sinom se tudi na smrtni postelji ne pobotata.

Sin kljub zaznamovanemu obrazu naredi igralsko kariero, saj nastopa kot igralec v radijskih igrah in kot povezovalec radijskega programa. Nikoli se ne poroči, ker njegovo mladost zaznamuje poseben odnos do deklice Nancy, ki se naseli na njihovi posesti s svojo materjo Sharon Suttles. Sharon je kot mlada žena skupaj z možem zdravnikom prišla v njihovo mesto. Mož zaradi zastrupitve še mlad umre in zapusti ženo in hči. Sharon se zaposli pri dečkovemu očetu v zavarovalnici. Oče ji odstopi bivalno kočo, ki je na vrtu njihove hiše. V njej je nekoč stanoval dedov šofer in vrtnar s svojo družino. Sharon najemnine ne plačuje, zato se sumi, da je njegova ljubica.

Fant in Nancy sta bila pogosto skupaj na dvorišču ali v stanovanjih. Nancy je bila pol leta mlajša, a spretnejša in pogumna deklica. Med enim od raziskovanj po hiši sta zašla v klet, kjer sta naletela tudi na veliko pločevink za barvami in čopiči. Barve so bile večinoma zasušene, tako da nista uspela packati. Šele, ko sta našla terpentin, sta lahko barvo tudi uporabila. Fant je oblikoval napis. Punčka pa se je namenoma pomazala po obrazu in rekla: »Zdaj sem kot ti.« To ni naredila iz hudobije. Želela je biti takšna kot njen prijatelj. Fant se je ob pogledu na njeno obarvano lice zgrozil in pričel vpiti: »Nisem rdeč.« Stekel je ven in ponavljal vzklik, dokler ga ni prestregla mati, ki je divje reagirala, ko je videla še Nancy. Prišlo je hudega spora med obema materama, kar je povzročilo, da se je Sharon s hčerjo odselila.

Po smrti očeta mu je mati ob večerji v restavraciji zaupala, da se je Nancy takrat, ko je šel v kolidž, porezala po desni polovici obraza. Želela je biti kot on, kar je na stara leta spoznala tudi njegova mati in mu s prostaškimi besedami predlagala, naj najde Nancy in se z njo poroči.

Nekoč ga je v obraz pičila čebela, tako da na eno oko ni videl. Iz varnosti so mu v bolnici povezali obe očesi. Med okrevanjem se mu približa oseba, ki mu pojasni, da v bolnici bere bolnikom, ki tega sami ne morejo. Tako si krajšajo čas. Ponudila se je, da lahko bere tudi njemu. Prosil je za branje poezije. Predlagala je igro, da mu bo brala le iztočnice pesmi, verz ali dva, on pa bo nadaljeval po svoje. Povedala mu je tudi, da ga pozna kot igralca iz radijskih iger in povezovalca radijskih oddaj. Tako sta se igrala z verzi, dokler nista prišla do pesmi, ki je bolnik ni poznal. Šele kasneje, ko je bralka že odšla in je o pesmi premišljeval, se je spomnil na dni mladosti, ko je to pesem že videl.

Po vrnitvi je našel pesem kot unikat v knjižnici, do katere bi lahko prišla tudi Nancy. Tako je zaključil, da ga je v bolnišnici obiskala Nancy. Vsako drugo srečanje med mladostnima prijateljema, ki ju je ločil mladostni prepir, ne bi bilo spontano. Če bi se srečala naključno na ulici ali v podzemni železnici, bi bil njun pogovor vsakdanji in formalen. Morda o vremenu, službi ali otrocih. Po tem srečanju bi vsak zase odnesel svoje želje in pričakovanja brez globjega smisla in čustev.

  1. Vsakršne ženske

Starejša gospa se spominja svoje mladosti. Med počitnicami, ko je dopolnila 13 let, je dobila svojo prvo zaposlitev pri Croizerjih. Bruce Croizer se je kot pilot vrnil iz prve vojne. Med študijem se je zaljubil v svojo profesorico Sylvijo in se z njo poročil. Po študiju se je zaposlil. Vse je teklo srečno, dokler ni zbolel za levkemijo.

Z ženo sta prišla živet v veliko neudobno hišo k njegovi mačehi Doroty Croizer. Sylvija je kljub moževi bolezni dva krat tedensko poučevala v poletni šoli na kolidžu. Med tem časom je bila pri bolniku Trinajstletnica, ki zgodbo oblikuje v svojem spominu, sedaj ko je že starejša. Takrat je Brucu prinašala vodo, obračala ventilator in spuščala in dvigovala roloje.

Doroty se je do nje in tudi do Bruca vedla vzvišeno, zadirčno in čemerno. Trinajstletnica se temu vedenju na videz prilagodi, tako vse teče po zahtevah stare gospe. V to napeto okolje predstavnic treh generacij vstopi četrta dama. To je maserka Roxane Hoy. Zadolžena je za masažo bolnika in stare gospe. Maserka med delom ženskama vsili svoj način vedenja z opazkami in ukazi. Bruca pa skuša obvladati z dobrikanjem in spogledovanjem. Bruce se Roxaninemu uveljavljanju na videz prilagodi, a z nekaterimi gestami kaže na to, da se ne strinja z novim razmerjem v hiši. Roxana si pripravlja teren, da bo pri Brucu nadomestila Sylvijo, zato si išče zaveznike pri Doroty in Trinajstletnici.

Konec avgusta se zaključujejo Sylvijine obveznosti v šoli. Doroty v znak lojalnosti za Roxano kupi pecivo, ki pa ga ta odkloni. Bruce pokliče k sebi punčko in jo prosi, če bi iz predala vzela ključ sobe, v kateri leži, in z njim od zunaj vrata zaklenila. Ključ naj da ženi, ko pride domov.

Roxana po zaključku masaže z Doroty skuša priti k Bruca. Kmalu ugotovi, da so vrata zaklenjena od znotraj. Na njeno razbijanje po vratih se Bruce ne oglasi. Zaveznici si mislita, da je Bruce uspel priti do vrat in jih zakleniti. Na vlogo mlade ključarke ni nihče pomislil. Roxana odide domov, Doroty pa na vrt.

Vrata je tako odklenila šele Sylvija in spoznala, kako jo ljubi umirajoči mož. Medtem ko je Sylvija Trinajsteltnico peljala domov, ji je pojasnila situacijo. Bruce je bil sit obeh žensk. Med vožnjo proti domu je deklica videla tudi Roxanin avto. Roxana je iz vozila opazovala, kaj se dogaja pri Croizerevih. Avtomobila ni premaknila tudi po tem, ko je Sylvija s svojim vozilom peljala mimo. Deklica pa je v vzvratnem ogledalu gledala, kaj se dogaja, ko je Sylvija peljala skozi križišče (str. 248 – to vendar ni možno, saj v vzvratno ogledalo vidi le voznik).

Epilog: Sylvija in Bruca se odselita iz velike Dorotyne hiše v najeto hišico ob jezeru, kjer bolnik čez dober mesec umre. Družina Hoy se odseli iz mesta. Doroty zadene kap. Po okrevanju se prične vesti bolj prijazno.

  1. Otroška igra

Zgodba se dogaja v času druge svetovne vojne. V uvodu spoznamo osrednji junakinji, deklici Marleno in Verno. Do svojega sedmega leta je Marlena živela v hiši z dvema bivalnima enotama. Polovico hiše so najeli Marlenini starši polovico pa Vernina babica – gospa Home. Marlenina mama in gospa Home se med seboj nista dobro razumeli. Verna takrat še ni bivala pri babici. Prišla je v času, ko je Marlena pričela hoditi v šolo. Verna je bila dve ali tri leta starejša in zato tudi precej večja. Bila je avtist, hodila je v šolo s posebnim programom. Marlena je bila kot edinka zelo razvajena in samosvoja. Marlena je Verno takoj zasovražila brez tehtnega razloga. Verna si je želela, da bi bili prijateljici. Marleno je tudi njena mati spodbujala, da bi se družila z mlado sosedo, to jo je od Verna še bolj odbijalo.

Ljudje so v tistih časih (tudi danes) krivili ljudi z napakami, da so zato krivi sami. Marlena je bila prepričana, da tako misli tudi njena mama, le da tega naglas ne pove. Delala se je prijazno in humano in nagovarjala hči k druženju sama pa ravna drugače.

Marlena se je igrala, da ima stanovanje. V pesek je zarisala tloris hiše z razporedom sob. Verna je želela dobiti njeno pozornost in je v »sobe« metala rjavo listje javorja. To je povzročilo nov prepir med mladima sosedama. Naslednje leto so se Marlenini starši preselili v drugo stanovanje blizu šole, vendar je Verna še vedno iskala stik s Marleno, a ta se je zavestno izmikala njenim poskusom zbliževanja.

Dve leti kasneje starši odpeljejo Marleno na poletno taborjenje, ki ga organizira Združena kanadska cerkev (protestantska skupnost). Kljub verskim in drugim skupnim dejavnostim devet- ali desetletnim tabornicam ostane dovolj časa za osebne stike. Prvi dan tabora je spremljevalka Mavis neko drugo deklico, ki ji je bilo ime Charlen, proglasila za Marleno sestro dvojčico. Bili sta si podobni. Imeli sta enaka pokrivala in rimajoča imena. Charlena je za to prosila, da bi dobila posteljo poleg Marlene. Med druženjem sta ugotovili, da imata kljub podobnemu videzu vrsto razlik v obliki in velikosti udov, odtenku las, družinam in boleznim, ki sta jih preboleli. Ta različnost in podobnost je pri mladih znankah vzbujajo zaupanje drugo v drugo, kot to počno ženske v odrasli dobi. Ženske si med seboj zaupajo tisto, kar nikoli ne povedo moškim. Med temi zaupnimi pogovori je Charlena pripovedovala novi prijateljici o občutkih, ki jih je doživela, ko je vstopila v sobo svojega starejšega brata v trenutku, ko je občeval s svojim dekletom. Marlena pa ji je povedala zgodbo o Verni.

Charlena je pripoved v celoti sprejela. Enako tudi Marlena zgodbo o bratovem goloritem miganju. Nekega dne med odmorom na taboru Charlena Mareleni pove: »Tukaj je .«

V mislih je imela Verno, ki je prišla v kolonijo zadnja dva dneva. V tabor so pripeljali 20 novih tabornic za lažjo vključitev v družbo, saj so bile vse novinke z omejenimi sposobnostmi. Tabornicam so naročili, da morajo na novinke paziti. Verna je potrebovala nekaj ur, da je odkrila Marleno, ker se je ta ob pomoči prijateljice pred njo skrivala. Verna je bila vesela, ker jo je videla, a se ni takoj približala, ker je čutila Marlenino odklanjanje.

Odklonilno stališče do Verne je prevzela tudi Charlena in odkrivala napake na novinki. V nedeljo – zadnji dan taborjenja – se je nakazovala nevihta. Nekaj dežnih kapelj je padlo le med mašo. Vznemirjenost zadnjega dne se je polastilo mladenk, ki so le čofotale po vodi.

Obali sta se približevala dva motorna čolna, ki sta dvignila visoke valove. Ti so prevrnili nekaj plavalk. Prevračanju sta se prepustili tudi Marlena in Charlena. Med kobacanjem na noge sta ugotovili, da se jima bliža Verna. Dekleti sta videli, da je Verno spodnesel drugi val. Marlena in Charlena sta ji na videz odhiteli na pomoč v resnici pa sta jo držali tako, da je bila njena glava pod vodo. Verna je sicer otepala, da bi prišla do zraka, vendar sta jo dekleti čvrsto držali za plavalno kapi tako dolgo, da se je utopila.

Utopitev so odkrili po njunem odhodu. Bralec se tu verjetno vpraša, ali je dekleti, ki sta zločin zagrešili, takrat ali vsaj kasneje peklila vest.

V nadaljnjem življenju sta dekleti zgubili stik druga z drugo. Obe sta se šolali v Torontu. Marlena je na univerzi študirala antropologijo. Charlena pa je obiskovala Kolidž St. Hilda. Marlene je v časopisu videla Charlenino poročno sliko, vendar se ji ni javila s čestitko. Sama je ostala samska. Poučevala je na kolidžu. Objavila je svojo knjigo Idioti in idoli. V knjigi je predstavila sprejemanje ljudi drugačnih v različnih kulturah. V delu se je izogibala besedam slaboumen, oviran, zaostal, poseben, ker, kot je zapisala, takšni izrazi odrivajo na rob veliko dobrih lastnosti takšnih ljudi. Po objavi ji je pisala Charlena, ki je videla zapis o knjigi. Spraševala jo je, kako živi, kaj dela, ter jo pozvala, naj se ji javi. Marlena ji na pismo ni odgovorila. Nekaj let pred upokojitvijo je Marlene dobila pismo Charleninega moža. Pisal ji je, da je žena v bolnišnici, ker ima raka na pljučih. Povedal ji je, da jo nekdanja prijateljica prosi, da naj jo pride pred smrtjo obiskat.

Marlena kljub pomislekom odide v Bolnišnico princese Margarete. Charlena med obiskom spi, zato od medicinske sestre dobi le njeno zaupno pismo. V pismu jo je Charlena prosila, naj gre v katedralo Marije Pomočnice v Cudphu in tam poišče očeta Hafstranderja. Marlena najprej ni nameraval iti na to pot, vendar se premisli, sede v avto in se odpelje proti katoliški katedrali. Skupaj z drugimi vstopi v razsvetljen temačen prostor. Razgleduje se po okolici in nekoga vpraša, kje bi dobila očeta Hafstranderja. Pride drug duhovnik, ki ji pove, da je Hafstrander na počitnicah. Tako ostaja domneva, da je Charlena svoje kruto dejanje obžalovala in sprejela drugo vero, da bi tako ublažila svoj greh.

  1. Les

Roy se preživlja s tapetništvom in obnavlja staro pohištvo. Njegova žena Leo je zaposlena pri zobozdravniku kot receptorka in računovodkinja. Roy ima dela več, kot zmore, a si kljub temu ne najame pomočnika. Računal je na sina ali hčer. Tega nista imela, zato je poskusil svoje znanje prenesti na nečakinjo Diano. Ta po tem, ko si ustvari družino, za to delo ni več zainteresirana. Poleg dela v delavnici si Roy zapolnjuje čas z drvarjenjem. Ta dejavnost obsega pripravo drv za svojo družino in tudi za prodajo. Pri tem delu ima mir, saj je ljubitelj narave in samote. Delo v gozdu mu prinaša potrebno mero vznemirjenja. Žena je po značaju drugačna. Rada je med številnimi sorodniki. Skupaj klepetajo, kuhajo in jedo ter gledajo TV. Različnost značajev ju ne ovira, sprejemata in razumeta drug drugega. Leo vedno skrbi kadar gre Roy v gozd. V določenem obdobju je Lea zbolela in bolezni so se ji ponavljale tako, da je pustila svojo službo. To je spremenilo njeno osebnost. Pričela je odklanjati staro družbo in sorodnike. Ves čas je bila utrujena. Delo v hiši je še opravljala, vendar je telesno in duševno hirala. Diana je edina prijateljica, ki ji še stoji ob strani. Prepričana je, da se to stanje lahko popravi (ali pa tudi ne).

Mazda B 2500
Mazda B 2500

Roy se odpravi po svojem gozdarskem opravilu najraje novembra ali decembra. Takrat tla pomrznejo in se zato lažje vozi po gozdnih poteh s svojo Mazdo B 2500, ki ima pogon na vsa štiri kolesa. Roy v gozdu dela brez dovoljenja gozdarjev, dogovori se le z lastniki gozda. Pobira sečne ostanke, ki so jih pustili gozdni delavci, podira pa tudi drevesa, ki so obročkana (olupi se pas lubja okrog drevesa. S tem se prepreči dotok hranilnih snovi in drevo se postopoma posuši). Podira tudi tikova, glogova (ali raste kot drevo v Kanadi) in bukova drevesa (bukve naj bi dosegale 30 m), ki niso za druge lesne sortimente.

Roy je pri delu pazljiv in samozavesten. Pred podiranjem določi težišče drevesa. Po tem zareže klinasti zasek, s katerim usmerja padec drevesa. Na nasprotni strani zareže glavni rez. Med obema rezoma ostane ščetina, ki omogoča umik in poravnavo debla pred padcem. Če drevo pade na čistino, ga kar tam razreže. V primeru, če podrto drevo obvisi na drugih drevesih, pa ga reže po kosih ali pa potegne z vozilom. Roy iz izkušenj, ki jih je pridobil med delom, ve, da mora najprej prerezati stisnjena in šele na koncu tudi napeta vlakna.

gosenicni traktorPo prvem snegu je delal v gozdu bolehnega kmeta Suterja, s katerim se je dogovoril za posek obročkanih dreves. Med pregledom dreves je prišel do divjega odlagališča, kjer je srečal vaškega posebneža Percyja Marchalla. Percy Royu pove, kar je slišal v gostilni, da mu bodo drvarjenje prevzeli drugi, ker imajo pogodbo s hotelom River Inn za klaftro drv na dan. Roy o tem ves čas premišljuje, saj ve, da bi za tako količino morali imeti dovoljenje gozdarja, delati goloseke, imeti gosenični traktor in zaposliti skupino ljudi. Vsega tega Roy ni maral. Sečnjo naj bi ti novi začeli v Suterjevem gozdu. Roy z delom nadaljuje, a mu misli ves čas uhajajo v nejasno prihodnost, ki jo kaže nova situacija. Svojo skrb zaupa Lei. Ta mu odvrne: »Nič zato, saj imaš dovolj dela.«

Naslednji dan je nameraval delati v delavnici. Pred poldnevom pride nečakinja Diana in ga prosi, če si naslednji dan lahko sposodi mazdo, da bo peljala psa k veterinarju. Royu to spremeni načrt dela, tako gre že isti dan v gozd, ker bo naslednji dan brez vozila. Odpelje se po gozdni poti in ustavi na kraju, ki je najbližje drevesom, ki jih namerava podreti. S seboj vzame motorno žago in sekiro. Opazuje okrog sebe, če je morda kdo drug v sečišču. Ničesar ne opazi. Med premišljevanjem po pomrznjenem spustu neprevidno stopi na kup dračja in pade. Med padanjem odvrže sekiro, ki ga kljub temu udari s toporiščem. Žago drži daleč od sebe. Po padcu ugotovi, da ima poškodovani obe koleni. Ugotovi, da ne bo mogel hoditi. Huje je poškodovana leva noga. S težavo se plazi navzgor. Odvrže orodje in kapo. Med plazenjem opazuje naravo, ki jo vidi drugače kot običajno. Privleče se do poti in tam opazi, da se mazda premika. Zavpije, ker pomisli, da mu kradejo avto. A ta se mu bliža. Opazi, da je za volanom Lea. Ustavi in skoči k njemu. Za Leo je bil prepričan, da je popolnoma odtujena od stvarnega sveta, sedaj pa ugotovi, da dela stvari, ki jih bi kdorkoli težko opravil. Z osebnim avtomobilom se je pripeljala v gozd, ker je sklepala, da se z Royem nekaj dogaja, saj jo prvič ni skrbelo kako je z njim. Našla je terenski avto ga z rezervnimi ključi odklenila in pripeljala nasproti. Pomaga mu v kabino in ga odpelje v bolnišnico. Nikoli prej ni vozila mazde, a se v manevrih z okornim vozilom dobro znajde. Oba ugotovita, da ni drugega, ki bi izvajal sečnjo za hotel. Percy je le napačno slišal. Kmet pa se je v kakšni družbi postavljal. Roy bo pripravljal drva za hotel. Med potjo Roy opazuje spremembo pri ženi. Tega ji ne omeni. Pove ji le, da je v gozdu pustil žago in sekiro. Lea preudarno odgovori, da naj ne skrbi. Bo že dobila nekoga, ki bo šel po orodje in pospravil.

  1. Preveč sreče – življenjski izčesek Sofije Kovalevske

Na Genovskem pokopališču v uvodu srečamo prvega januarja 1891 štiridesetletni par. Ona predstavi svojega sprehajalca kot bogatega, visokega in krepkega, a vzlic temu okretnega Maksima Maksimoviča Kovalevskega, specialista upravnega prava, ki uspešno predava študentom tudi rast sodobnih političnih ustanov v ZDA ali posebnost družb v Rusiji. Nato predstavi sebe, Sofijo Kovalevski, ki je vdova po Maksimovem bratrancu Vladimirju, ki je naredil samomor zaradi finančnih zablod.

Sofija, ki se je kot dekle pisala Schubert, in Maksim sta si kljub sedaj enakim priimkom povsem različna. Oba se po nacionalnosti opredeljujeta za Rusa, čeprav je Sofija nemškega porekla. Kljub temu da se poznata že tri leta, je njun odnos nejasen. Ona je vanj zaljubljena, čeprav se zaveda, da bo po sklenitvi zakonske zveze njeno delo okrnjeno. Maksim se je čustvo distanciral, čeprav razumsko ve, da mu njuna zveza ustreza, ker je Sofija inteligentna in v svetu znana znanstvenica matematičnih ved. Čustveni zastoj je po mnenju Sofije prinesla njej podeljena Borodinova nagrada iz matematike, ki jo Maksim dojema kot nedosegljiv uspeh iz vede, ki ji ni kos.

V nadaljevanju spoznavamo življenjsko zgodbo Sofije, ki so jo želeni cilj za študij matematike in okoliščine kljub nasprotovanju staršev pripeljali v prvi zakon z Vladimirjem, s katerim je po študiju imela hčer, ki so jo klicali Fufu. Za avanturistično uresničitev cilja svojega študija je precej zaslužna njena sestra Ana, ki se prvotno namerava poročiti z Vladimirjem, a se ta odloči za mlajšo Sofijo. Ana se kasneje poroči z Victorjem Jaclandom, s katerim ima sina Jurija. Victor svoj vrhunec doživi na barikadah komune v Parizu, kjer se borijo proti cesarju v uporu leta 1871. Tu mu Ana stoji ob strani, sodelujejo tudi drugi člani družine. Sodelovanje pa ne temelji na revolucionarni ideji, pač na pomoči priženjenemu družinskemu članu, ki se kasneje izkaže za samovoljneža in egoista. Sestra Ana umre za pljučnico in stik s svakom in nečakom se še bolj rahlja, ker ta ne želi priznati dejstva, da mu je ženina družina rešila življenje, ko so ga z vplivom Aninega in Sofijinega očeta generala prestavili iz ječe v Versaillesu v Pariz in od tam pretihotapili v nevtralno Švico.

Sofija matematiko študira pri profesorju Weiertrassu. V tem času poleg obeh profesorjevih sester Elise in Clare sreča tudi sošolca Julesa Poincareja, Judinjo Marijo Mendelson in njenega moža Karla in Julijo, s katero deli stanovanje. Sofija je najboljša Weiertrassova študentka, zato ji pomaga, da dobi profesorsko mesto v Stockholmu.

Na zadnji poti Sofijo srečamo na vlaku, ko iz Francije potuje nazaj v Stockholm. V kupeju spozna zdravnika, ki s svojo intuicijo zaznava tragično usodo sopotnice v kupeju. Za to jo prosi, da se izogne Kopenhagnu. Slutil je, da je tam epidemija, ki bi lahko okužila tudi Sofijo. Prerokbo Sofija upošteva, a se izkaže za napačno. Ko po ovinku pride v Stockholm, tam še predava, a naslednji dan zboli. Bolezen se ji hitro poslabšuje in zaradi zadušitve umre. Zdravniki šele po tem ugotovijo, da je dlje časa bolehala za hudo obliko pljučnice, ki je povsem onesposobila njena pljuča.