Domov / Arhiv oznak: knjižna politika

Arhiv oznak: knjižna politika

Analiza knjižne politike Javne agencije za knjigo

Tole analizo stanja sem za Društvo slovenskih književnih prevajalcev pripravila lansko poletje, na pobudo predsednice DSKP pa je bila posredovana tudi Mojci Pišek, ki je citirala moje izjave v članku Javna agencija za knjigo: je babica postala grobar? Dnevnik, 8. 7. 2016. Leto dni je naokrog – katere napovedi iz moje lanske analize so se uresničile?

* * *

4. julija 2016

Spoštovane članice, spoštovani člani UO DSKP,

sicer sem kot običajno v stiski s časom, a čutim dolžnost, da opozorim na zaskrbljujoče stanje na knjižnem trgu, do katerega je prišlo zaradi trenutne politike JAK na področju produkcije/izdajanja knjig. Ta bo namreč v najbližji prihodnosti občutno vplivala tudi na dobrobit književnih prevajalcev – grozi nam, da ne bomo več imeli dovolj dela.

Aleš Novak, direktor JAK (ki, mimogrede, po slabih treh letih išče drugo službo – gl. Delo, 2. 7. 2016), je na lanskem strokovnem posvetu napovedal korenite spremembe in jih začel realizirati z letošnjima razpisoma JR2–PROGRAM–2016–2019 in JR3–KNJIGA–2016–2017. Kot je pojasnil, sta glavna cilja prenove razpisov:

  1. zmanjšati število subvencioniranih založb,
  2. izbrane založbe sofinancirati z višjimi zneski.

Že v obeh razpisnih besedilih je bilo napovedano, koliko prijaviteljev bo podprtih (18 na programskem in 12 na projektnem razpisu). Spremenilo se je tudi obdobje sofinanciranja: programsko traja 4 leta (prej 3), projektno pa 2 leti (prej 1 leto).

Najbrž ne bo odveč pripomniti, da je ta strategija v nasprotju z  Nacionalnim programom za kulturo, kjer je zapisano, da so omejitev le sredstva.

Znani so rezultati obeh razpisov (gl. priponki):

  1. Programsko subvencioniranih založb v obdobju 2016–2019 je 18. V letu 2016 bo sofinanciranih 214 knjig, razdeljenih je bilo 1.420.000 €.
  2. Projektno subvencioniranih založb v obdobju 2016–2017 je 12. Za 2-letno obdobje je namenjenih 534.000 €. V letu 2016 bo v okviru projektnega razpisa sofinanciranih 43, 2017 pa 44 knjižnih projektov.
  3. Poleg tega je bilo na razpisu JR1–VKP–2016–2018 podprtih še 9 zahtevnejših večletnih knjižnih projektov v skupni vrednosti 285.000 €.

Za lažjo predstavo, kaj pomenijo zgornje številke, naj omenim, da se je na projektni razpis prijavilo prek 30 založb, založb, ki so izpolnjevale pogoje za prijavo na programski razpis (najmanj 7 izdanih knjig na leto – tudi ta kriterij se je zaostril, saj je prej zadostovalo 6 knjig), pa je bilo nekaj manj kot 30.

Članom strokovne komisije, ki so morali pretresati vloge v skladu s prenovljenimi razpisi, prav nič ne zavidam položaja, v katerem so se znašli, saj so med prispelimi prijavami morali narediti temeljito selekcijo. Na rešetu projektnega razpisa je tako ostalo pičlih 40 % založb, čeprav med večino založb glede kvalitete, kakor kot prevajalci vemo iz lastnih izkušenj, spet ni tako strašanskih razhajanj – izpadla je marsikatera solidno delujoča založba s kvalitetnim programom (npr. KUD Zrakogled).

Menim, da bo tovrstna politika JAK imela tri vrste negativnih oz. uničujočih učinkov:

1. Socialni učinek (ali »socialna bomba«), ki se tiče predvsem književnih prevajalcev, pa tudi drugih samozaposlenih v kulturi:

Posledice omejevalne oz. diskriminatorne politike JAK bomo prevajalci na lastni koži krepko občutili še vsaj nadaljnja 4 leta. Le kaj nam pomaga priborjena priporočena postavka 282 evrov bruto na avtorsko polo, če ne bomo imeli naročil? Samozaposleni prevajalec mora, da zasluži skromnih 12.000 evrov bruto, prevesti 42,55 avtorske pole, kar je približno 3–4 romane letno.

Kot vemo, je izdajanje kvalitetnega prevodnega leposlovja in še bolj humanistike v Sloveniji vezano na subvencije. V naslednjih 2 letih bo subvencioniranih približno 260 knjig na leto, kar pomeni, da bo spodobno količino dela lahko pridobilo le okoli 60 prevajalcev. Samozaposlenih književnih prevajalcev je precej več, sodeč po rezultatih razpisa pa bodo kar nekaj knjig prevedli prevajalci, ki imajo sicer redne službe ali pa so upokojeni.

Enak problem bo doletel še druge samozaposlene, ki so doslej imeli delo v verigi knjižne produkcije: urednike, lektorje, oblikovalce, prelamljalce … Vsem grozi brezposelnost.

Minister Peršak je ob nastopu mandata napovedal, da se bo boril za izboljšanje statusa samozaposenih v kuturi. Morda bi ga bilo v tej situaciji smiselno prijeti za besedo.

2. Ekonomski učinki na založbe in knjižni trg nasploh:

a) Slovenske knjige bodo še dražje > prodaja knjig bo še bolj upadla > neodvisnih (oz. nesubvencioniranih) knjižnih projektov bo še manj kot doslej

Zaradi zmanjšanega obsega knjižne produkcije se bodo povišali stroški tiskanja knjige (tj. tiskarna bo prisiljena zvišati cene), kar se bo odrazilo v maloprodajni ceni knjige. Ker bodo knjige dražje, bo prodaja še bolj upadla. Zaradi tega bodo založniki knjige še bolj podražili. Prodaja bo še bolj upadla. Itd. (Začarani krog!)

Argument, da subvencionirane založbe ponujajo oz. bodo lahko ponudile knjige po dostopnejših cenah, lahko kar takoj zavržem, saj moja 15-letna opažanja kažejo ravno nasprotno. Izstopa predvsem ena založba, ki od leta 2009 dalje, kot kažejo rezultati razpisov, od JAK dobiva daleč najvišje subvencije na knjigo (poleg tega pa prejema finančno podporo tudi od MOL, MK, EU itd.), pa vendar so njene knjige ves ta čas med najdražjimi v Sloveniji. Večina slovenskih založb je tudi profitno usmerjenih (zlasti tiste z zasebno formalnoorganizacijsko obliko). Redke izjeme – neprofitne založbe, ki knjige izdajajo z entuziazmom – letos povečini niso prejele projektne subvencije za niti eno knjigo.

b) Nelojalna konkurenca: zaradi nekonkurenčnega položaja bo propadlo še več založb > za književne prevajalce bo še manj dela

Vse založbe, ki niso prejele subvencije, so potisnjene v nekonkurenčni položaj. Ta je še toliko bolj drastičen, ker so bile subvencionirane založbe podprte z višjimi zneski kot prejšnja leta.

Spomnimo se na primer, da so nekoč so aktivno in prepoznavno delovale založbe, kot sta KUD France Prešeren in Društvo 2000, ki so izdajale odlično literaturo in njihovega mesta nihče ne more zapolniti. Bila sem priča tega, kako je JAK postopoma potisnila v prenehanje delovanja založbo KUD France Prešeren, čeprav je ta izdajala odličen knjižni program in objavljala tudi nadarjene mlade avtorje in prevajalce. Letos so mdr. odrezali založbo eBesede, ki ima izjemen prevodni in izvirni knjižni program (pri njih je še t. i. komercialna priročniška literatura kvalitetna!) in KUD Apokalipsa, ki kot ena redkih daje priložnost tudi mlajšim avtorjem in prevajalcem (leta 2004 so tudi meni omogočili objavo prvega knjižnega prevoda) ter izdaja izvrstno filozofsko zbirko AUT (poleg leposlovnega programa) …

3. Kulturni učinki

a) Prodaja knjižnicam se od leta 2010 drastično znižuje, kar pomeni, da je bralcem v knjižnicah na voljo čedalje manj kvalitetne literature.

b) Individualni kupec knjige izumira, čemur se niti ni čuditi, saj so knjige predrage, kar je odločilen dejavnik še zlasti v času gospodarske krize. Nekupovanje knjig bo dolgoročno vplivalo na bralno kulturo – saj se vsi spomnimo, kako smo kot otroci brskali po domači knjižnici, ki je imela še kako pomembno vlogo pri tem, da smo se razvili v knjižne molje in izoblikovali ljubezen do jezika, kar je pri prevajanju nepogrešljivo. Kjer ni domače knjižnice (in zgleda staršev), otroci težko pridobijo bralne navade. V kombinaciji z neučinkovitim šolskim sistemom (npr. preabstraktni učni programi v osnovni šoli) je to prava kulturna bomba, ki se bo v prihodnosti nedvomno odrazila tudi pri poznavanju slovenščine in pismenosti Slovencev nasploh.

Slovenski bralci si brez dvoma želijo brati slovenske prevode svetovne literature in humanistike – to vem od tistih, ki še kupujejo knjige (eden me je npr. spraševal, zakaj ne izide več prevodov, ko pa po svetu izhaja toliko zanimivih knjig!). A če ne bodo imeli dostopa do literature in humanistike v slovenščini, bodo pač posegali po knjigah v angleščini (kar številni, ki so dovolj samozavestni uporabniki angleščine, že počnejo; kljub temu pa si upam trditi, da večina Slovencev še vedno raje poseže po prevodu, kot da bi se mučilo z originalom). To bo vplivalo na njihovo bralsko izkušnjo, kot vemo vsi, ki smo se kdaj učili tujega jezika ali poučevali slovenščino kot tuji jezik: knjigo v tujem/drugem jeziku se pač bere povsem drugače kot knjigo v prvem/maternem jeziku (težji dostop do smisla oz. težje razumevanje vsebine), pa če še tako obvladaš tuji jezik … Vsak jezik implicira specifične predstave in logiko razmišljanja (prav to je mislil Wittgenstein s svojim slavnim aforizmom Meje mojega jezika so meje mojega sveta).

Branje v tujem jeziku seveda ni nič problematičnega, vendar le pod pogojem, da ima bralec hkrati dostop do istih tem (in potemtakem besedišča in slovničnih struktur) tudi v prvem/maternem jeziku. Če tega ni, nastane diglosija, ki se prejkoslej prevesi v prid pogosteje uporabljanemu jeziku. Dolgoročne posledice diglosije so dandanes že dovolj jasno vidne npr. pri slovenskih narodnostnih manjšinah (na Koroškem, v Italiji, v Porabju) ali v diasporah (Slovenci po svetu). To vem iz prve roke kot dolgoletna učiteljica slovenščine kot drugega/tujega jezika na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture.

Nastala situacija poleg tega tudi kaže, da je pri JAK še vedno glavni problem klientelizem. JAK bi morala, če želi upravičiti svoj obstoj (po 7 letih se kajpak pojavljajo dvomi, kajti enak oz. večji obseg dela sta prej na ministrstvu za kulturo opravljala eden ali dva uslužbenca), nuditi učinkovit servis vsem akterjem na področju knjižne produkcije, predvsem pa delovati v prid knjige in slovenskih bralcev. Od leta 2009, ko je bila JAK ustanovljena, področje knjige stagnira. Treba bi se bilo vprašati, čemu naj služi javna agencija: interesom posameznikov (lobistov) ali javnemu dobru? (Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev, je na radiu izrazil mnenje, da bi bilo treba JAK ukiniti.)

Zadnja leta se JAK čedalje bolj spreminja tudi v neposrednega producenta kulturnih prireditev na področju mednarodnega sodelovanja. To je problematično, ker JAK s tem precej neučinkovito troši proračunska sredstva, kajti projekti, ki jih organizira JAK, sredstva v celoti (100 %) črpajo iz proračuna, medtem ko prijavitelji na razpise lahko pridobijo maksimalno 70 % vrednosti upravičenih stroškov.

Hkrati se zastavlja tudi vprašanje intelektualne lastnine, saj ima JAK dostop do vseh prijav na razpise, kar pomeni, da razpolaga z vsemi idejami, koncepti, podrobnostmi o izvedbah ipd., po novem pa tudi s kontakti partnerjev prijaviteljev na razpise, saj je bilo treba letos za področje mednarodnega sodelovanja k razpisu priložiti tudi pisma o nameri, na katerih so seveda kontaktni podatki.

Na koncu bi rada še pojasnila, da se je založba KUD Police Dubove, ki jo vodim od leta 2007, letos (zavedam se, da prejkone po čudežu, kajti izpadlo je veliko založb, ki so enako kvalitetne kot naša) znašla med prejemniki subvencije, torej se zagotovo ne oglašam zaradi lastnih interesov. (Nasprotno, v sistemu, ki deluje klientelistično, mi seveda ob prelomitvi tihe zapovedi molka grozijo sankcije, ki so vselej finančne, saj so te v kapitalističnem svetu še najbolj boleče.) Za to analizo in pismo sem si vzela čas zato, ker me skrbi za javno dobro (tj. za dobro knjige in slovenskih bralcev) in tudi za dobro književnih prevajalcev ter ostalih samozaposlenih v verigi knjižne produkcije (ne nazadnje tudi sama živim od prevajanja – založbo vodim prostovoljsko). Menim, da se je v takšni krizni situaciji preprosto treba odzvati takoj. Trenutni sistem sofinanciranja ni koristen ne za knjigo ne za producente knjige, še manj pa za slovenske bralce in slovensko družbo nasploh. Nasprotno, je izjemno škodljiv. Prilagajanje parcialnim interesom nekaterih lobistov (zlasti večjih založb, kajti manjše so vajene delati s skromnejšimi sredstvi) vodi v postopno uničevanje knjižnega trga. Slovenski knjižni trg, kot rečeno, zadnjih 7 let, odkar zanj mačehovsko »skrbi« JAK, neprenehoma stagnira. Mar ni to znak, da s politiko JAK nekaj ni v redu? Bomo čakali do trenutka, ko bo uničena vsa infrastruktura, ki je bila s takim trudom vzpostavljana več desetletij, stoletij? Propadanje založb pomeni tudi izginjanje dostopa do založniškega znanja in veščin (know-how), kajti knjigo je treba znati narediti, to znanje pa je mogoče pridobiti le z medgeneracijskim prenosom in nepretrgano prakso.

Se bomo odzvali takoj, ali pa se bomo zganili šele, ko bomo postali brezposelni in živeli pod pragom revščine? Prepričana sem, da bi morali reagirati že zdaj. Ko bomo brezposelni in finančno podhranjeni, ne bomo imeli moči za boje z birokratskimi mlini …

Če kaj pomaga, lahko pridem na sestanek, da vam več pojasnim osebno. Vem, da nisem noben ugleden strokovnjak, a odkar intenzivno delujem na dveh področjih hkrati (prevajalka in založnica), marsikaj v zvezi s knjižnim trgom razumem bolje kot prej. Menim, da bi bilo dobro pripraviti analize različnih dejavnikov, ki vplivajo na stanje knjižnega trga, posledično pa tudi na položaj književnih prevajalcev. Skratka, pripravljena sem se vključiti v delo. In verjamem, da nas je takih več.

Vnaprej se vam lepo zahvaljujem za odgovor!

Lepo vas pozdravljam

Tatjana Jamnik