Domov / Arhiv oznak: postsocialistični kapitalizem

Arhiv oznak: postsocialistični kapitalizem

Jerzy Franczak: Da capo (odlomek romana)

Jerzy Franczak: Da capo, prev. Tatjana Jamnik (KUD Police Dubove, 2018)
Jerzy Franczak: Da capo, prev. Tatjana Jamnik (KUD Police Dubove, 2018)

Spojler se je imel za svoj vzdevek zahvaliti dejstvu, da je imel zraščene obrvi, kot bi imel nad očmi eno črno črto, sicer pa smo mu prej pravili ›Mapetek‹, nič kaj postavnejši ni bil od mene, le vedel je, kako se je treba pogovarjati s puncami. Ko sem se zaljubil v Agato iz mojega bloka, mi je svetoval, naj kupim vstopnici za gledališče, grem k njej domov in jo povabim, češ da sem dobil prosti karti in da nimam s kom iti, da mi je v bistvu vseeno, ampak če bi hotela, lahko greva. Tako sem tudi naredil. Agata je bila zelo zmedena, naročila mi je, naj počakam pred vrati, sama pa je šla vprašat starše za dovoljenje. Čez nekaj časa je prišla ven, sporočila mi je, da ji starši ne dovolijo, poslovila sva se in to je bilo to. Pravzaprav pa ne, ker sem takoj zatem v kiosku kupil vžigalice, se zmuznil na streho svojega bloka in tam sežgal obe vstopnici, če se prav spomnim, za Don Kihota. Vstopnici sta hitro zgoreli, vendar mi to ni prineslo prav nikakršnega olajšanja, bil sem vendar zavrnjeni snubec, zaradi svoje ljubezni sem trpel muke, zaradi ljubezni do Agate, še bolj pa zaradi razočarane ljubezni do samega sebe. Malo sem pojokal, na steno dimnika sem s šestilom izpraskal: KK + AC = VVL, kar je pomenilo, da naju povezuje Velika Večna Ljubezen, potem pa sem sklenil narediti samomor. Hotel sem skočiti s strehe, stopil sem na zidek in gledal dol, na betonsko dvorišče, od katerega me je ločevalo deset nadstropij, in tako sem stal, predstavljajoč si lastni pogreb, še posebej objokanega očeta in pretreseno, z občutkom krivde prežeto Agato. Seveda ne bi skočil, vse to je bila samo monodrama enega igralca in enega gledalca, a nisem niti utegnil zamahniti z roko in si reči ›ni vredna tega‹, ker se je na strehi pojavil Zaremba, tip iz pritličja, ki je od spodaj zagledal mojo postavo. Velel mi je, naj stopim dol, mi navil ušesa in me odpeljal domov, kjer so me že čakali starši, zaskrbljeni, da me tako dolgo ni iz šole. Pričakoval sem, da bom kregan, mogoče pa celo našeškan, vendar je oče rekel, da je vse v redu, še dobro, da sem cel, objel me je, nakar je poslal mamo v kuhinjo in se z mano zaprl v svoj atelje. Iz minibara je potegnil vodko, postavil na mizo dva kozarčka in usedla sva se kot dobra prijatelja. Povedal sem mu vso svojo ljubezensko zgodbo, ker tega ni bilo kaj dosti, pa sem mu povedal še za Magdo in za svoja šolska ponižanja, tepež in pljuvanje, zmerljivke in šikaniranje. Na vsake toliko sva dvignila kozarček in pila, vrtelo se mi je v glavi, slina se mi je nabirala v ustih in na jezik prinašala nove izpovedi. Za konec je oče rekel, da so to navadne kanalje in naj se jim uprem, pa me bodo začeli spoštovati in mi bodo dali mir, sploh pa da naj se ne sekiram, ker je en tak Lucek ali Farba nihče, manj kot nič, jaz pa bom v nekoga zrasel in jim bom vsem še pokazal, moram poznati svojo vrednost. Tistega večera se zelo dobro spomnim, prvič v življenju sem se ga napil, uro pozneje sem šel kljub zgodnji uri spat, a nisem mogel zaspati, ker me je dajala vrtoglavica in mi je bilo slabo. Najbolj pa se mi je v glavi zvrtelo ob sami misli, da oče razume, me obravnava kot partnerja, pripustil me je v moško zavezništvo. Zjutraj sem se počutil kot povožen, žejalo me je, zato sem odcapljal k hladilniku in spil cel liter mleka, prepričan, da ni boljšega za tovrstne nadloge, nakar sem presenečen nad reakcijo svojega organizma zdrvel na stranišče bruhat. Globoko razumevanje, zapečateno s steklenico vodke, ni dolgo trajalo, že med zajtrkom je začel oče namigovati, o meni je pravil ›naš Romeo‹, ›naš Werther‹. Zvečer je opustil dvoumnosti, prizanesljivo posmehovanje se je sprevrglo v odkrito norčevanje, vse moje čustvene drame pa so postale predmet šal in zbadanja. Odtlej sem, kadar sem se puntal, slišal ›upri se Lucku‹, kadar so bili v filmih kaki ljubezenski prizori, sem slišal ›bi rad takole probal z Agatko, kaj?‹, kadar nisem znal zabiti žeblja, pa ›o Bog, zakaj je moj sin tak kekec‹. Odtlej sem bil kekec, počasne, posrane, pezde, pa tudi petelinček, žrebec, bik, ne spomnim se vseh zmerljivk, a repertoar je bil širok, na videz niso imele nič skupnega s šolskimi zmerljivkami, vendar so bile na skrivnem povezane, imele so nekaj skupnega s pedrom, homičem, čifutom, židom, komunajzarjem in rusko pizdo. Mama je vse to gledala od strani, ne da bi poskušala posredovati, kakor sošolci, kakor punce iz razreda, čakala je, da bo seansa ponižanj minila, in takrat znova začenjala nežno opravljati materinsko vlogo. Ampak jaz tej materinski vlogi nisem zaupal, ničesar ji nisem povedal, očetu pa tudi ne, nikomur nisem pravil o svojih nadaljnjih ljubezenskih avanturah, o svojih otročjih osvajalskih poskusih, o strtem srcu. Te štorije sem prikrival celo pred Alicjo, tako močno sem se zakrknil, kot bi se bal razgaliti lastne slabosti in pokazati ranljivost. Alicja je bila ljubosumna na preteklost in me je od prvih dni najine zveze izpraševala, koliko žensk sem v življenju imel, jaz pa sem si izmišljal neke štorije, nisem hotel razkriti, da sem imel pred njo samo naključna zbližanja na pivskih žurih, grde pijane punce v sobi na ure in alkohol, ki je kastriral učinkoviteje od mesarskega noža. Nisem ji povedal, da sem prvič zares seksal šele z njo, takrat v garaži, na zadnjem sedežu avtomobila njenih staršev, ko sem po nekaj sunkih špricnil vanjo in se počutil kot majhen fantek, ki se je polulal. Spomnim se žgočega sramu, ko sem potem, ko je bilo konec, božal njeno golo telo in se je prvič dotikal brez poželenja. To je bila nekakšna skrajna golota, moj sram, njena nezadovoljenost in strah, da nisva nemara naredila otroka, treba se je bilo obleči, pogladiti odejico na sedežu in zabrisati sledove. Iz garaže sva stopila v objem januarske noči, razgreta, kakor da malce slovesno, češ, pa se je zgodilo in zdaj stopava na pot neformalne zaroke, to je treba legalizirati, vse povedati staršem, začeti resno razmišljati drug o drugem. Starši so bili zelo zadovoljni, kajti starše zmeraj veseli, kadar se otrok stabilizira, stopi na dobro znano in označeno pot, obljubi, da s te poti ne bo skrenil, in jim začenja postajati podoben. Jaz sem to sprejemal od vsega začetka, prav zares sem hotel samo mir, kar se tega tiče, sem še kako spominjal na mamo, ki je prav tako hotela ohraniti mir, za vsako ceno. Malo sem kot moja mama, naš Chamberlain v krilu, zmeraj pripravljena popuščati, pripravljena sprejeti vsako agresijo in vsak anšlus, pa saj se z očetom da zmeniti, to je človek na nivoju, to ni kdorkoli, poleg tega pa je oče le oče. Samo da ne bi kazila videza normalnosti, skupna južina, družinski sprehod, smehljamo se drug drugemu, rečemo ›prosim‹, ›oprostite‹ in ›hvala‹. Oče prihaja domov pijan ko mavra? Sigurno je imel kake pomembne zadeve v zvezi, dandanes ne moreš nič zrihtat brez alkohola. Je pobruhal predsobo? Že spet je mešal pijačo ali pa so mu podtaknili obarvano vodko, on jo slabo prenaša, treba bo pomit tla. Je padel na kavč in zaspal? Ne bomo ga prenesli v posteljo, pretežak je, naj leži tam, pokrila sem ga z deko, spala bom zraven, za vsak primer, če bi se mu poslabšalo. Vara? Jaz nič ne vem, glavno, da ne bi prinesel domov kake nečedne bolezni. Težko rečem, ali ga je ljubila, spala sta ločeno, pogovarjala sta se o tekočih zadevah, mama se je umaknila v kuhinjo, to je bil njen azil, njeno kraljestvo, v katero je oče vstopal poredko, samo takrat, kadar je kupil jetrca ali dajal vodko v hladilnik. Še danes slišim njeno tiho pritoževanje in tarnanje, češ da se nihče ne ozira nanjo, da vse to presega njene moči, ›moram nosit ta križ‹, ›človek obrača, Bog obrne‹. Ponavljala je rečenice, ki jih je prinesla od doma, njena mati je bila v podobni situaciji in podobno kot ona ni pustila, da bi kdo kaj rekel čez njenega moža, miličnika, konfidenta in domačega tirana, zato pa je zmeraj kritizirala očeta, ponavljala je, da ji od vsega začetka ni bil všeč, pijanec in brezbožnež. To, da je pijanec, je še najmanjši problem, vsak dec ga mora na vsake toliko srknit, ampak to, da je mamo speljal s poti vere, to je pa nezaslišano. Kadar je oče slišal to mamino tarnanje, kadar ji je ušel ›o moj Bog‹ ali ›o Jezus‹, je takoj vprašal: ›kaj si pa ti kar naenkrat tako pobožna?‹ Vera je bila v našem domu regulirana, oče je menil, da je tisti, ki verjame v cerkvene prazne marnje, reakcionar in kratkomalo butast, golta opij za ljudstvo in neha razmišljati z lastno glavo. Nismo hodili v cerkev, jaz pa nisem hodil k verouku, ki je sprva potekal v župnišču, po pouku, pozneje pa v šoli. Vsi so vedeli, da ne hodim, zato sem bil heretik, komunajzar, ruska pizda, zato sem bil šmul, čifut, česnojedec, žid. Slab sloves me je spremljal v celotnem naselju, malčki so tekali za mano in vzklikali ›bogdaj‹, da bi preverili, ali bom enako odgovoril, ali bom spravil te besede skozi svoja židovsko-komunistična usta. Odgovoril sem ›bogdaj‹, toda to prazno geslo mi ni zagotavljalo miru, zato je Farba, medtem ko mi je poskušal povleči dol hlače, ponavljal, da ga zanima, kakšen je obrezan kurc. Izmotaval sem se z raznoraznimi izgovori, ponavljal sem, da sem veren, samo k verouku hodim nekje drugje, oni pa so se smejali, češ da hodim v sinagogo. Nazadnje sem se vpisal na verouk, to je bil nagonski odziv kameleona, vsaj kar se tega tiče, sem hotel postati podoben drugim, že med počitnicami sem začel s pripravami, učil sem se zdravamarijo, očenaš, apostolsko vero in resnice Katoliške cerkve, piflal sem se svetopisemske zgodbe in prilike. Med prvo uro veronauka je Tarantela, se pravi redovnica, ki nas je učila, velela, naj pokleknem in naglas molim, torej sem pokleknil in molil, in vsi so me gledali, ali znam besedilo, ali se bom zmotil, ali se bom pokrižal v pravo smer. Tako zelo so me gledali, da sem se seveda zmedel in pozabil, kakšen je križ, nisem vedel, ali je treba najprej narediti gib na levo ali na desno, kar je sestra takoj opazila in me je začela izpraševati katekizem. Vse sem zrecitiral na pamet, ona pa mi je na koncu za domačo nalogo naročila, naj preverim, katere časopise berejo starši, ker je to zelo pomembno, če berejo Trybuno Ludu, živijo v stalnem grehu in se bodo cvrli v peklu. Tako se je začela moja čudna pustolovščina z vero, pustolovščina, ki je trajala tri leta, ker sem verouk pri Taranteli obiskoval do konca osnovne šole. Vera je postala še en strup, še eno mučenje, moral sem simulirati gorečnost, moral sem se pretvarjati, da resno jemljem vse te neumnosti, ki so jih bili polni učbeniki. Na pamet sem se učil odgovorov na vprašanja, ki so se potem pojavljala v testih, in zrecitirati bi jih znal, če bi me zbudili sredi noči. Zakaj je Cerkev sveta? Ker ima za dušo Svetega duha, ki napolnjuje srca vernikov. Od kod izvirajo shizme? Prišepnil jih je satan, toda usmiljena Cerkev je hitro nevtralizirala vplive heretikov. Katere nevarnosti prinaša s seboj življenje brez Boga/evropski življenjski slog? Terorizem, državljanske vojne, splav, evtanazijo. Kaj je kontracepcija? Bogokletno dejanje zanikanja stvarniške moči Boga. Seveda me je najbolj zanimalo vse v zvezi s spolnostjo, sicer pa ne le mene, vsi fantje so po večdesetkrat prebrali pasaže, posvečene onaniji, ki je ›greh, hujši od atomske bombe‹, odlomke o ljubezni, v katerih je pisalo, da se dekleta z lahkoto zaljubljajo, pri fantih pa seks ne sovpada s čustvi, in o spočetju, da mati postane skafander nerojenega otroka in da plod moli skupaj z materjo, ko ta prejema sveto obhajilo. Rezultat je bil ta, da smo Połczyński, naši matematičarki, začeli praviti ›Skafander‹, ker je bila noseča, sicer pa je bila to njena tretja nosečnost in bolj kot svetost plodu nas je zanimalo, ali ima še tesno češpljo, ker je Gucio rekel, da ›mora imet pizdo raztegnjeno kot harmonika‹. Med tema dvema svetovoma ni bilo povezave in vsi so sprejemali njuno popolno ločenost kot nekaj samoumevnega, enako je veljalo za infantilne štorije o uporniški mladini, ki so bile v svarilo navedene v učbeniku za verouk. Na primer zgodba fanta, ki ga je verouk dolgočasil, ki je rad poslušal hard rock, se vpisal na kung fu in končal v sekti. Spomnim se stavka o ritmu rocka, ki se tepe z naravnim ritmom telesa, šokanten stavek, ker smo poslušali AC/DC, Iron Maiden in Slayerje, satanistične skupine, in neopazno drseli proti zlu. Teh praznih marenj nihče ni resno jemal, jasno je bilo, da odrasli poslušajo Marylo Rodowicz ali Ewo Demarczyk in ne vejo, kaj je dobro.

Prevedla Tatjana Jamnik

Odlomek iz knjige: Jerzy Franczak: Da capo. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2018. Str. 27–34.

O knjigi

O avtorju

Jerzy Franczak je Jerzy Franczak (1978) je poljski prozaist, esejist in literarni znanstvenik. Več »

O prevajalki

Tatjana Jamnik je književna prevajalka iz poljščine in češčine. Več »