Domov / Arhiv oznak: prevodoslovje

Arhiv oznak: prevodoslovje

Pisanje kot soočenje – o ustvarjalnosti Alexandre Berkove

Podobno kot pri branju tudi pri pisanju nujno izhajam iz svoje izkušnje. Kadar berem besedilo, ki se globoko dotakne moje izkušnje, se v meni prebudi želja, da bi ta dialog nadaljevala v svojem pisanju. Ker pa se zavedam, kakšni družbi (in širše: kulturi oziroma civilizaciji) pripadam in kakšen vrednostni sistem je v njej ustoličen, pri tem stojim pred težko dilemo. Mar ne bi bilo bolje, če bi napisala čim bolj neoseben, racionalen in hladen tekst, ki se pretvarja, da govori o objektivni resnici (kot da bi sploh lahko obstajala ena sama resnica), in s tem poskušala avtorici knjige v svoji kulturi zagotoviti mesto, ki si ga zasluži? S kršitvijo konvencije, tihega dogovora o tem, kakšna naj bi bila tovrstna besedila, namreč tvegam dvojno diskvalifikacijo: sebe same in – kar je zaradi moje odgovornosti do Druge še hujše – avtorice romana, o katerem pišem. Stojim torej pred odločitvijo: ali avtocenzura ali diskvalifikacija?

Kaj bi si zatiskali oči: v slovenski družbi, podobno kot v češki, še vedno prevladuje mizoginija (seveda obstajajo izjeme, ki pa prejkone potrjujejo pravilo). Kadar ženska posega na področja, ki so tradicionalno rezervirana za moške, in pri tem pokaže, da misli resno, se družba ponavadi odzove z nekakšnim občutkom nelagodja (če grozi, da bo omajala obstoječi red, pa z očitnim zavračanjem ali celo sovražnim napadom). Slovenski primer: ob izidu tretjega dela Antologije slovenskih pesnic leta 2007 je tedanji predsednik Društva slovenskih pisateljev javno izjavil, da »bodo ženske vedno pesnice, saj bodo žlahtne rožice cvetele, dokler bo življenje, in da bo ženskost, ob pameti in lepoti, vedno tisto, kar bomo v ženskah iskali, četudi bodo v pesmih seveda gladko segale preko stereotipov o ženskah«.[1] Če z izjave odvijemo celofan: pesnice sicer lahko presegajo stereotipe o ženskah, vendar je jasno, kakšne so še družbeno sprejemljive in dobrodošle (lepe in dovolj pametne, da ne bodo šle predaleč). Velmož je pesnice postavil »na svoje mesto«, v vloge, ki jim jih določa »tradicija«, in na to je bil gotovo ponosen, kot je na lastno izpolnjevanje tradicionalno dodeljene (privilegirane) moške vloge.[2]

Kaj drugega kot ponotranjeno nelagodje (ali celo zavračanje same sebe!) je, da me ob moji dilemi popadeta pesimizem in fatalizem hkrati: vseeno je, kako pišem in kaj napišem, bitka je vnaprej izgubljena, obe, avtorica knjige in avtorica spremne besede, sva diskvalificirani že a priori, ker nisva pravega spola, da bi se ga jemalo resno, zapovrh pa se mu pripisuje cel kup negativnih lastnosti. Ko pa bom še napisala, da Alexandra Berková sodi med najvidnejše feministične (ali točneje: ekofeministične) pisateljice na Češkem, bo knjigo z odporom izpustila iz rok polovica bralcev, ki bi jo sicer morda prebrali …

Seveda moja dilema ni nič novega, z njo se v zahodni, na moški dominaciji temelječi civilizaciji hočeš nočeš sooča vsaka pišoča ženska. Na »privid moške presoje«, ki avtorico sili pisati na način, ki bo sprejemljiv za moško kritiko oziroma skladen z njihovo predstavo o tem, kakšna naj bi bila posebna ženska, je opozorila ameriška pesnica in esejistka Adrienne Rich v eseju Ko se mrtvi prebudimo: pisanje kot re-vizija.[3] Prav to pred 41 leti napisano besedilo me je spodbudilo (in priznam, opogumilo – čeprav je to danes, upam, že anahronizem), da si poskusim pri pisanju o ustvarjalnosti Alexandre Berkove zastaviti drugačna izhodišča, kot sem jih imela pri spremnih besedah k prevedenim knjigam doslej.

Adrienne Rich ni le analizirala besedil drugih avtoric, ampak je najprej temeljito preizprašala sebe. S pojmom »re-vizije«, tj. nujnosti novega pogleda v preteklost in kritičnega vstopanja v besedilo, je vzpostavila alternativni model literarne kritike (in literarne vede nasploh) – hkrati pa tudi načina pisanja in ne nazadnje odnosa do sebe – ki pomeni »dejanje preživetja«:

Re-vizija – pogled v preteklost, videnje z novimi očmi in vstopanje v besedilo iz kritične smeri – je za ženske več kot le poglavje v zgodovini: je dejanje preživetja. Dokler ne bomo razumele predpostavk, s katerimi smo prepojene, ne moremo spoznati sebe. In ta vzgib k samospoznanju je za ženske več kot iskanje identitete: je del zavračanja samouničevanja družbe z moško prevlado. Radikalna, feministično navdihnjena kritika literature bo najprej razumela delo kot namig o tem, kako živimo, kako smo živele, h kakšnim samopodobam so nas navajali, kako nas je jezik tako utesnjeval kot osvobajal, kako je bilo samo poimenovanje doslej posebna pravica moških in kako lahko začenjamo na novo videti, poimenovati – in torej živeti.[4]

Metoda, ki jo je razvila Adrienne Rich, od avtorice zahteva poštenost, iskrenost do sebe, hkrati pa tudi »domiselno identifikacijo z vsemi ženskami«,[5] torej empatijo, pripravljenost razumeti – druge ženske in s tem tudi sebe. V uvodu k člankoma Kariatida: Dve kolumni iz leta 1973 je zapisala:

Pišemo zase in druga za drugo – večno razvijajoči se smoter, iz katerega izhaja del naše domišljije – in ko pišemo, strastno poslušamo in beremo, kajti besede drugih žensk so pomembne za naše lastne. Prav to je tisto kulturno vrenje, iz katerega je vedno nastajala umetnost sprememb; ne iz prizadevanj, da bi »pripadale« nekemu glavnemu toku, občestvu ali lažnemu vključevanju. Dokler sem pisala v upanju, da bom »segla« k moškim, sem omejevala svoje lastne misli in se zadrževala; poskušala sem ublažiti prevratniški zven svojih besed in pomiriti skrajnosti.[6]

Eseji Adrienne Rich so me opomnili, da iz pisanja o literaturi (enako kot pisanja literature) ne morem in ne smem izločiti zavedanja tega, da sem ženska, in kaj to pomeni, kot tudi ne zamolčati tega, kar vidim in kar vem – torej svoje individualne izkušnje, hkrati pa tudi izkušnje, ki jo delim z drugimi ženskami (ki jih in o katerih berem, se z njimi pogovarjam in sem z njimi povezana v skupnost). Moja, naša izkušnja, ki se oblikuje v razmerju do družbene realnosti, je realna – tj. nič manj realna kot izkušnja nekoga, ki piše s pozicije avtoritete ali moči. Ne morem biti »nepristranska«, ker bi s tem izdala lastno stvarnost in vse ženske, ki so orale ledino in odpirale »›novi prostor‹ na ločnicah patriarhata«, iz katerega lahko nove generacije »črpa[mo] duševno moč«.[7] Pisanje in branje nam omogočata, da se soočimo s svojo individualno in kolektivno izkušnjo, pripoznamo, kakšna je družbena realnost, in se do nje opredelimo.

Adrienne Rich O lažeh, skrivnostih in molku
Adrienne Rich: O lažeh, skrivnostih in molku, prev. Suzana Tratnik (ŠKUC, 2003)

Samospoznavanje, soočenje s sabo in zamolčano zgodovino žensk[8] ter poskus zagledati in poimenovati svet na novo, skozi sebe, je osnovni pogoj za osebno transformacijo in transformacijo celotne družbe. Adrienne Rich je zapisala, kako je v nekem trenutku spoznala, »da politika ni ›tam zunaj‹, temveč ›tukaj notri‹, in […] je bistvena za moje okoliščine.«[9] S tem ko je to misel pomislila in jo zapisala, je že sprožila daljnosežne spremembe. Začenjamo se zavedati, da proces, v katerem se avtorica/avtor opredeljuje do družbene realnosti, poteka v njej sami/njem samem. S tem ko družbeno realnost v svoji literaturi na novo poimenuje in jo torej na novo konstruira, literatura postane politična.

Definicija, ki jo je za politično poezijo oblikovala Taja Kramberger v eseju Izdihniti plamen, predvajanem na Radiu Slovenija, velja tudi širše, za umetniško literaturo nasploh:

[P]olitična poezija je zgoščena, intelektualno močna in sprotna refleksija političnih zmot, napak in spodrsljajev, je maksimalna poetična budnost, ki meri svet okrog sebe, tenkočutna nadzorna instanca realnega, imaginarnega in simbolnega prostora, v katerem njeni verzi živijo in ga poseljujejo. In kot taka je hkrati detektor, refleksija in regulator socialnih nepravičnosti in nasilij, pri čemer deluje znotraj etičnega registra, ne da bi zapadla v sentiment in moralizem.

[…]

Politična poezija govori o temah, ki ljudi zadevajo, o temah, ki so na eni strani najbolj intimne in osebne, obenem pa segajo globoko v kolektivni imaginarij skupnosti. Prav v tem je razsežnost političnega v njej; v francoščini npr. le politique pomeni politično dimenzijo v nasprotju z izrazom la politique, katerega pomen je ožji in ustreza slovenskemu pojmu politika. Samo politično pa je elementarna človeška dovzetnost za skupnost, za oblikovanje takih družbenih vezi, ki človeku omogočajo dostojno in dostojanstveno življenje. […]

S tem, ko politična poezija reflektirano posega v družbeno dogajanje, oblikuje prostor, četudi najprej mentalni oziroma imaginarni, ki udeležencem odpira pot v aktivno, avtonomno, suvereno in znosno življenje, in sicer tako, da njihove misli osvobaja družbenih prisil.[10]

Literatura, ki jo je pisala Alexandra Berková, je nedvomno politična. Njena dela odlikuje pronicljiva, brezkompromisno kritična refleksija sodobne češke družbe in njenih anomalij – v njih je tematizirana apatija, ki je Čehoslovake paralizirala v normalizacijskih osemdesetih letih 20. stoletja, in korupcija, ki se je razpasla v postkomunistični Češki republiki, položaj žensk v patriarhalni kulturi, pa tudi ksenofobija in izkoriščanje gastarbajterjev iz revnejših dežel. Z izvirnim ustvarjalnim pristopom k tem temam je Berkovi uspelo posamezno (individualno in kolektivno) izkušnjo »[prevesti] na zahtevnejšo spoznavno raven«,[11] s čimer je zadostila tudi drugemu definicijskemu pogoju politične literature: ohranja stik z družbeno realnostjo ter jo poimenuje in preimenuje oziroma na novo konstruira. Svoj ustvarjalni postopek je v intervjuju za Delove Književne liste leta 2004 (v odgovoru na vprašanje, ali njena literatura temelji na osebnih izkušnjah), opredelila takole:

Smisel umetnosti je rekonstrukcija resničnosti. Vendar to ni dokumentarna literatura, v nobenem primeru. V njej so nekatere stvari zamolčane, druge dodane. Prizadevam si, da bi bistvo tega razmerja kot kemijske formule otresla realnih dejstev in ga postavila v nadomestne kulise. To ni več resnična resničnost, temveč literarna resničnost, ki pa ima ohranjen tloris.[12]

Imaginacija vedno črpa iz neke konkretne, intimne izkušnje, ki pa v ustvarjalnem postopku postane neločljiva od univerzalne.[13]13 Da bi lahko ustrezno in predvsem celoviteje razumeli izkušnjo in habitus Alexandre Berkove – njena spoznanja in stališča, posledično pa tudi ustvarjalne vzgibe in izbire – in da bi ju lažje vključili v svojo kolektivno izkušnjo, bi se rada najprej ustavila pri njeni biografiji, kjer bom nekoliko več prostora namenila njeni družbeni angažiranosti in javnemu delovanju.

Alexandra Berková
Alexandra Berková

Alexandra Berková se je rodila 2. julija 1949 v Trenčínu na Slovaškem. Njen oče je bil dirigent simfoničnega orkestra, mati pa novinarka. Del otroštva je preživela v Teplicah na severnem Češkem. Po končani srednji oblikovalski šoli za steklarstvo v Kamenickem Šenovu je v letih 1968–1973 študirala češčino in umetnostno vzgojo na Filozofski fakulteti v Pragi. Diplomsko nalogo o literarnokritičnih sporih Karla Čapka v tridesetih letih 20. stoletja je pozneje razširila v doktorsko disertacijo (1980). Med letoma 1973 in 1981 je bila zaposlena v založbah Svoboda in Československý spisovatel. Potem ko je zaradi nestrinjanja s komunističnim režimom izgubila službo urednice, se je preživljala z različnimi honorarnimi deli: dolga leta je pod različnimi psevdonimi delala za Češkoslovaško televizijo, v najbolj trdih časih pa je, da bi zaslužila za golo preživetje, čistila cerkve. Od devetdesetih let do svoje smrti je poučevala kreativno pisanje na Zasebni gimnaziji Josefa Škvoreckega in na Literarni akademiji – Zasebni visoki šoli Josefa Škvoreckega v Pragi. Zaradi slabo plačanega dela na omenjenih ustanovah je bila še vedno prisiljena pisati scenarije za televizijo, radijske igre, prevajati doktor romane ipd., svojo literarno ustvarjalnost, h kateri je umetniško stremela, pa potiskati na stranski tir.

Umrla je 16. junija 2008 v Pragi.

Berková je bila izjemno družbeno angažirana. Leta 1989 je sodelovala pri ustanovitvi češkega Društva pisateljev (Obec spisovatelů) in bila med soustanovitelji Gruče čeških pisateljev Mamut (Hejno českých spisovatelů Mamut). Pomembno vlogo je imela tudi pri oživitvi dejavnosti češkega PEN-kluba, kjer je bila od leta 2006 do svoje smrti članica upravnega odbora.

Leta 1990 je s skupino drugih čeških intelektualcev ustanovila feministično gibanje Nova humanost (Nová humanita).[14] Pripadniki gibanja so padec komunističnega totalitarizma in vstop v demokratični sistem razumeli kot možnost za uveljavitev enakih možnosti žensk v javni sferi, zlasti v politiki. Po njihovem mnenju bi večja udeleženost žensk na položajih odločanja prispevala k temeljiti prenovi češke družbe v nenasilno, socialno pravično in državljanom prijazno družbo. V prvi polovici devetdesetih let so s pisanjem feljtonov in esejev, pa tudi v intervjujih, ki so jih objavljali v množičnih medijih, poskušali odpreti prostor za širšo javno razpravo. Tudi Berková se je redno oglašala – zelo celovito se je problematike lotila v ciklusu esejev, ki jih je leta 1994 objavila v reviji Mladý svět. V svojih besedilih in intervjujih je poudarjala, da pri tem gibanju nikakor ne gre za boj proti moškim, vendar si težko zatiska oči pred tem, kakšen je svet, ki ga vodijo moški: nasilen, deluje kot kakšna vojaška postojanka in ne pozna drugega kot razmerje dominacije in podrejenosti.[15]

V okviru gibanja so bili organizirani različni izobraževalni seminarji za ženske, mdr. šola asertivnosti. Berková je po Češki republiki potovala s predavanjem Pepelka po poroki, s katerim je želela razkrinkati »evropsko ukano« družbene pravljice, ki ženske zavaja v mišljenje, da je njihova sreča pogojena s srečo moškega. Dokazovala je, da bi morale mite o pridnih in pasivnih deklicah, ki naj bi čakale na svojega princa, nadomestiti zgodbe o asertivnih, samozavestnih ženskah, ki same odločajo o svojem življenju.[16]

Gibanju Nova humanost je uspelo dvigniti precej prahu, vendar so bili odzivi predvsem negativni. V pogovoru na radiu Glas Evrope januarja 1993 je Berková to komentirala takole:

[R]azvoj dogodkov me je malo presenetil. Zato ker sem predpostavljala, da velja, kot pravi kača Kaja Mavgliju, ene krvi sva, ti in jaz. […] Da se človeka ene krvi, ti in jaz, enostavno srečata. Se pravi, enako razmišljajoča, enako čuteča človeka. Ampak, glej ga zlomka, primerilo se je, da je moška reakcija na ženske aktivnosti začela biti bodisi prestrašena ali pa militantna ali pa – ne vem, kako naj temu rečem. Na prim… Na primer, zadnji članki revije Mladý svět. V zadnji številki je bilo več prispevkov. Na brnski televiziji se je odvil ironizirajoč pogovor o ženskih vprašanjih – bilo je v Studiu Netopir. Potek tega pogovora me je zelo razkuril, ker je bil tam spet moški, ki se je postavil v vlogo porednega otroka in je začel drezati in provocirati in pozivati v boj. Zraven pa je bilo kakšnih sedem ali osem žensk, ki so vse – ne da bi se prej dogovorile – govorile pravzaprav o tem – o istem, da je potrebno neko ravnovesje, harmonija in tako dalje in tako dalje. Tako da je to zadeva, ki me je zelo presenetila. Ampak to so rekle že ameriške feministke. Jaz pa jim sploh nisem verjela. Rekle so, le počakajte, le počakajte. Oni bodo proti vam izvlekli orožje.[17]

Sredi devetdesetih let je gibanje Nova humanost zamrlo, čeprav društvo s tem imenom, ustanovljeno 4. 7. 1991, še vedno najdemo v poslovnem registru Češke republike. Ni mi uspelo izslediti nobenega pričevanja, ki bi pojasnilo, zakaj se je to zgodilo. Lahko pa sklepam, da so njegovi pripadniki enostavno obupali, podobno kot je združenje praških ženskih društev leta 1997 (po osemletnem boju) opustilo prizadevanja, da bi jim bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena hiša na naslovu Ve Smečkách 26 v centru Prage (blizu Václavskega trga), ki so jo v tridesetih letih 20. stoletja s prostovoljnimi prispevki sezidale članice Češkega ženskega kluba (Ženský klub český) – hišo je obdržala mestna občina Praga, ki jo uporablja za nastanitev svojih uradnikov …[18]

Berková je opozarjala tudi na druge probleme češke družbe, kot sta ksenofobija in nestrpnost nasploh, med drugim je leta 1994 s prispevkom na temo Češki pisatelji o strpnosti sodelovala na kongresu PEN-a ter uredila in izdala zbornik Česká xenofobie (Češka ksenofobija, 1998).

Prozo Alexandre Berkove češka literarna veda označuje kot atematsko in eksperimentalno. Za njeno pisanje je značilno predvsem eksperimentiranje z obliko naracije, pogosto preklapljanje med različnimi jezikovnimi zvrstmi in spreminjanje pripovedovalčevega položaja oz. njegove psihične naravnanosti (od racionalne analize do ekspresivnih vzklikov). Temeljno gonilo pripovedi ni več snov, temveč jezik – beseda, njena večpomenskost, zvočnost in možnosti kombiniranja besed. Za njena besedila so značilne tudi medbesedilne navezave in menjavanje pripovednih slogov in postopkov (dramski dialog, pastiš itd.).

Alexandra Berkova: Knjiga z rdečimi platnicami
Alexandra Berkova: Knjiga z rdečimi platnicami, prev. Tatjana Jamnik (KUD Police Dubove, 2016).

Nase je opozorila že v času normalizacije s kratkoproznim prvencem Knížka s červeným obalem (Knjiga z rdečimi platnicami, 1986, 1988, 2003), na izid katerega je čakala 12 let – tačas je krožil v samizdatskih prepisih. Ko je knjiga končno izšla tudi uradno, je postala prodajna uspešnica – vsega skupaj je bilo prodanih (tudi za tedanje razmere neverjetnih) 60.000 izvodov. Gre za ciklus devetnajstih zgodb, ki se, kot je opozoril češki literarni zgodovinar, kritik in pisatelj Vladimír Macura, z upodobitvijo ženske usode od rojstva prek otroštva in pubertete do odraslosti, materinstva in smrti nekoliko parodično navezujejo na roman Martina Andersena Nexøja Ditte Menneskebarn (Dita, hči človeka, 1946). Že v tem delu je opazna nagnjenost Berkove k pisanju fabularnih besedil, ki se začenjajo oddaljevati od kontinuirane, neprekinjene pripovedi in zadobivajo značaj dolgega niza prizorov, situacij in dialogov. Avtorica pogosto menjava pripovedovalca, včasih celo v okviru ene povedi, in prepleta realno s fantastičnim.

Za roman Magorie, aneb Příběh velké lásky (Magorija[19] ali Zgodba velike ljubezni, 1991) je Berková prejela nagrado Egona Hostovskega za »roman, ki umetniško izrazito presega običajno literarno produkcijo«. V njem se je čedalje očitneje osvobajala diktata fabule in začela besedilo pojmovati kot govorico, ki je ne utesnjujejo več literarne konvencije. S fragmentirano zgradbo je Berková vzpostavila arhitektonsko zapleten svet, kjer zasebne mikrozgodbe, podobno kot v Knjigi z rdečimi platnicami, reprezentirajo širšo družbo. Kot je opozoril Macura, gre za mnogoglasno poročilo o življenju, zgodovini in morali groteskne »dežele pod ploščatim kamnom« in očitno alegorijo Češkoslovaške pred žametno revolucijo. Vezno tkivo romana je nepomembna, povprečna družina, v kateri je še najrevolucionarnejši element sanjajoči oče. Njegova prevratniška gesta – pozivanje k odstavitvi vlade bebcev – se odvija zgolj v sanjah. Šele v resničnosti, v družinskem krogu, zagleda možne posledice svoje predrznosti in skupaj z drugimi zdrsne v značilno razvneto debatiranje o aktualnih družbenih razmerah. Nekoliko manj črnogleda je pripovedna linija, ki bralcu približa zagretost sina Jurčka za dekle, imenovano Kožekrila, ki zaradi uporabe pravljičnih postopkov postane skoraj enako fiktivna kot očetova uporniška gesta. Z današnjega vidika bi se dalo reči, da opis družbe in značaja naroda veljata tudi za postkomunistično Češko.

Alexandra Berková: Trpljenje vdanega Zmeneta
Alexandra Berková: Trpljenje vdanega Zmeneta, prev. Tatjana Jamnik (Apokalipsa, 2005)

Širše in splošneje je Berková o človekovi usodi razmišljala v knjigi Útrpení oddaného Všiváka (Trpljenje vdanega Zmeneta, 1993; slovenski prevod T. J. 2004), napisani v ritmizirani, starozavezni dikciji, ki se s številnimi biblizmi in prikritimi navezavami na mite stvarjenja približuje novodobnemu apokrifu, poseben užitek pa bralcu nudi širok razpon jezikovnih zvrsti. Če zgodbo zelo poenostavimo: protagonist z imenom Zmene se, potem ko ga je od sebe prepodil Najvišji, odpravi po svetu iskat svoj prostor pod soncem in na poti po različnih deželah vidi marsikaj čudnega in sliši dosti hudega …

Za razliko od romana Temná láska (Temna ljubezen, 2000), ki je tako kot predhodni knjigi zgrajen iz besedilnih fragmentov, pa se je Berková v svojem zadnjem proznem delu, romanu Banalní příběh: Filmová povídka o prostém životním běhu (Banalna zgodba: Filmska zgodba o preprosti življenjski poti, 2004), odpovedala zapleteni zgradbi in v ospredje postavila fabulo. Temu je vsaj deloma botrovalo dejstvo, da je roman nastal na podlagi scenarija, po katerem je bil posnet televizijski film Zlatá brána (Zlata vrata, 2004), hkrati pa je avtorica želela, kot je povedala v intervjuju za literarni tednik Tvar, tistim, ki so mislili, da klasične fabularne proze ne piše, ker tega ne zna, dokazati nasprotno.[20] Knjiga govori o intelektualki Evi, ki se v stiski, ki jo preživlja ob razpadu petindvajsetletnega zakona, zaplete v ljubezensko razmerje z moldavskim imigrantom Borisom. Berková se je tako tudi literarno lotila problema češke ksenofobije in zlorabe priseljencev, ki s trebuhom za kruhom prihajajo iz revnejših vzhodnih držav, a na Češkem namesto boljšega življenja najdejo slabo plačano, garaško in največkrat ilegalno delo. Vendar v ospredju ostaja refleksija nezavidljivega položaja ženske v družbi, zastavljeni na zatiranju in izkoriščanju.

Berková je znana tudi kot avtorica gledaliških kritik, radijskih iger, scenarijev za televizijske filme, mdr. Pánská jízda (Moški žur, 1983, rež. K. Smyczek), Bumerang (1986, rež. K. Smyczek), Dámská jízda (Ženski žur, 1987, rež. V. Olmer), in odmevne TV-nanizanke o zakonskih krizah Co teď a co potom (Kaj zdaj in kaj potem, 1991, rež. H. Bočan).

Med knjigami, ki jih je Alexandra Berková izdala, je roman Temna ljubezen nedvomno najbolj odkrita in brezkompromisna kritika patriarhalne družbe: celovito, iz različnih zornih kotov prikazuje degradacijo ženskosti, usodo žensk, ujetih v tradicionalne partnerske odnose in družbene vloge, ter druge uničujoče učinke, ki jih ima moški način vodenja družbe za ljudi, pa tudi za druga živa bitja in naravno okolje. Češka literarna veda in kritika je to delo označila za feministični roman, čeprav bi bila z današnjega gledišča najbrž ustreznejša oznaka ekofeministični, ki jo uporablja Angela Argent. Da je knjiga ob izidu »sprožila strastne odklonilne odzive dela literarnih kritikov in bralcev«,[21] seveda ni naključje – češka družba podobno kot slovenska ne mara »novotarij«, kakor označuje feminizem ali kakšno drugo kritično refleksijo družbe, in literarnih ocenjevalcev, ki prisegajo na tradicijo, še vedno ni sram pisati omalovažujočih ali žaljivih ocen oziroma so na to neredko celo ponosni.

Roman je napisan v za Berkovo značilnem, prepoznavnem slogu. Zgrajen je iz fragmentov – med seboj ohlapno povezanih mikrobesedil, izpovedi in sentenc, ki so tudi sami nekako notranje razbiti, razkosani s premori, prekinitvami in zamolki, nakazanimi s tropičji in pomišljaji, kar prozi daje poseben ritem, ki je blizu poeziji. Takšna strukturiranost besedila – fragmentarizacija, nefabularnost in neopisnost – od bralke in bralca zahteva večjo aktivnost, soudeleženost. Bralka/bralec je namreč tisti/tista, ki fragmente sestavlja v celoto kot koščke mozaika, skupaj pa jih lahko zlepi le tako, da jim kot vezivo doda lastno izkušnjo.

Knjiga se začne in konča s kratkima idiličnima prizoroma, ki sta parodija trivialne, t. i. ženske literature. Krasni, srečni svet, ki ga nudijo doktor romani, je namreč v konfrontaciji z osrednjim delom knjige, ki snov obravnava feministično, razkrinkan kot laž – kot družbeni konstrukt, s pomočjo katerega so ženske v patriarhalni kulturi pripravljane na izpolnjevanje tradicionalne, podrejene družbene vloge. S sopostavitvijo dveh diametralno nasprotnih vrst »ženske literature« oziroma »ženske pisave« nam avtorica podtakne (neizrečeno) vprašanje: Kaj se v resnici zgodi s Pepelko po poroki?

V jedrnem delu romana postopoma, s psihoanalitično natančnostjo spoznavamo protagonistko Karolíno – njen habitus, odnos do sebe in odnos z najbližjimi (starši, možem, hčerjo) – in sledimo njeni preobrazbi v procesu samospoznavanja in samoočiščevanja.

Alexandra Berková Temna ljubezen
Alexandra Berková: Temna ljubezen, prev. Tatjana Jamnik (KUD Police Dubove, 2012)

Za razliko od drugih romanov je v Temni ljubezni Berková uporabila prvoosebno pripovedovalko. V zvezi s tem velja opozoriti, da je izbira prvoosebne pripovedovalke za pisateljico pomembna odločitev, ki zahteva veliko poguma. To je opazila Adrienne Rich, ki je pri sebi in drugih (mdr. Virginii Woolf) opazovala negativne učinke, ki jih ima »privid moške presoje« na pisateljice.[22] Kot lahko izvemo iz intervjujev, se je namreč tudi Berková literarno inkulturirala predvsem skozi branje del, ki so jih napisali moški – označila jih je celo za svoje učitelje. Avtorici, ki uporabi prvo osebo ženskega spola, kot vemo, grozi, da jo bodo poistovetili s pripovedovalko, ji očitali pretirano zagledanost vase, razčustvovanost in/ali histeričnost ipd., predvsem pa jo jemali manj resno in/ali se ji posmehovali. (In prav te prvine so se v resnici pojavile v negativnih kritikah Temne ljubezni, istovetenje avtorice s prvoosebno pripovedovalko pa je zaslediti celo v pozitivnih ocenah.) V češki družbi, ki se tako krčevito oklepa »tradicije«, je tako odločitev za prvoosebno pripoved še toliko bolj tvegana, še posebej če se avtorica loteva tem, ki se je kot ženske neposredno dotikajo.

Teme, ki jih odpira Berková, so precej boleče tudi za bralko in bralca (da so boleče tudi za moške, lahko sklepamo iz literarnih ocen, v katerih so se odzvali precej prizadeto).[23] Ob branju Temne ljubezni se zavemo lastne ujetosti v vcepljene vzorce razmišljanja in obnašanja, ki vplivajo na naše odnose, da so čisto zveriženi. Kar naenkrat ne beremo več neke tuje zgodbe, ob kateri lahko kvečjemu sočustvujemo s tistim, ki se mu to dogaja – ta knjiga govori o meni, o nas vseh, tiče se nas vseh: žensk in moških.

Karolína se sprva dojema kot nemočna žrtev. A že to, da se je sploh odločila poiskati pomoč pri psihoterapevtki, kaže, da si želi spremembe. Njena pot do spoznanj ni lahka:

[…] sodobnost vseh neskončnosti mi je divjala v glavi: kvasovke ostankov starega sveta so pripravljale osvajalni pohod mošta spoznanja – pa je bilo zelo boleče … […] v moji glavi noče in noče priti do velikega poka […]

Za bralke je bržkone najtežje soočenje z načini, na katere se uničujemo – v eseju o ameriški pesnici Anne Sexton jih je naštela in opisala Adrienne Rich: samorazvrednotenje, zaničevanje drugih žensk, sočutje na napačnem mestu in zasvojenost.[24]

Samorazvrednotenje se pri Karolíni kaže predvsem v želji, da bi pomagala drugim. Karolína noče ponoviti napak svoje matere, vendar ravno s samopožrtvovalnostjo in samoizbrisom materino izkušnjo reproducira: nesrečna je in tudi njen otrok to občuti. Ličinka jo opozori: mamica, kako naj bom srečna, če si ti nesrečna? Pred svoje lastne potrebe pa ne postavlja samo najbližjih, ampak bi rada pomagala vsem ljudem – rada bi delala dobra dela, odkrila kaj, kar bo koristilo človeštvu, in to dojema celo kot svoje poslanstvo.

Horizontalno sovraštvo oziroma zaničevanje žensk se morda pokaže v Karolíninem odnosu z materjo, ki hčer na vsemogoče načine ponižuje, z njo rivalizira in proti njej sklepa zavezništvo celo z njeno lastno hčerjo. Pa tudi ženske v Dolini nevest niso vse dobronamerne, nekatere […], nasprotno, moškim pomagajo spraviti žensko v past

Mož, ki jo v svoji obsedenosti, da bi jo obvladal in si jo povsem podredil, telesno pohablja, se Karolíni na trenutke smili. Razume njegovo stisko, zaveda se, da je tudi sam žrtev istega nasilnega sveta, in mu to šteje kot olajševalno okoliščino:

Moj – če ga oče ne bi tolkel s čevljem po glavi, če ga stric ne bi ljubil z ljubeznijo ženske – če mu brat ne bi mokril v posteljo in ga mati ne bi ponujala v posvojitev, če ga takrat tiste plešaste lobanje ne bi pognale v ribnik, kjer je moral stati celo noč in čakati, da se skozlajo, da jim zmanjka pijače, da posilijo tisto mladoletnico in s palicami pobijejo tistega bedaka, ki jim je poskušal to preprečiti …

Adrienne Rich je to vrsto uničevanja sebe opredelila kot sočutje na napačnem koncu. Karolína moža podpira, potrpežljivo prenaša njegovo mučenje, medtem ko ji žaga glavo, mu jo celo pomaga držati. Dokler se nekega dne, ko jo poskuša umoriti s spuščanjem krvi, ne zagleda v ogledalu in se upre: to lepo telo je vendar moje, jebenti, on bi mi ga rad poškodoval? Nenadoma uvidi (ali pa, verjetneje, zgolj pripusti do zavesti), da je še s polovico krvi močnejša od njega in da jo njen mož mora ubiti, ker tako zahteva rodovni ritual [tj. patriarhalna tradicija] – potrditi mora svojo premoč.

Način samouničevanja, ki je najbrž najnevarnejši, ker se ga zelo težko zavemo, je zasvojenost. S tem ni mišljena toliko zasvojenost z opojnimi substancami, kot so alkohol ali droge, za katero trpita Karolína in njena hči. Veliko nevarnejša je zasvojenost z nesebično, požrtvovalno ljubeznijo ali pa z odobravanjem moških, ki sta v nas nekako vkodirani skupaj s sindromom Pepelke. Zelo zahrbtna pa je tudi zasvojenost z depresijo, ki lahko predstavlja beg pred odgovornostjo.

Eno ključnih vprašanj, ki jih odpira Berková, je tako odgovornost ženske do same sebe. Iz začetne viktimizacije, tj. dojemanja sebe kot žrtve, se Karolíni uspe prebiti do spoznanja, da je za svoje življenje odgovorna sama, skratka, da ji ni treba škodovati sama sebi in da zmore poskrbeti zase.

Toda avtorica v iskanju izvora človeškega trpljenja sega še globlje, z votkom, ki ga komaj nakaže z medbesedilno navezavo na biblični mit o Kajnu in Abelu: brat, ti si moj brat, tukaj sem – kje si ti? Kajn je umoril Abela iz ljubosumja, ker je Bog bratove žgalne daritve sprejemal, njegovih pa ne. Zaradi bratomora je bil preklet, pregnan iz Edena ter obsojen na blodenje in beganje po svetu. Kakor Kajna zasleduje podoba Abela nekje v nebesih, tako nas zasledujejo sence, ki lahko počnejo, kar smejo bogovi: ni se jim treba ubadati z odločanjem, kaj je dobro in kaj zlo. Brat, po katerem kličeta ženska in moški, je ideal – ki ga ni (več) moč doseči.

Poleg medbesedilnega navezovanja v Temni ljubezni velja omeniti še nekaj drugih značilnih ubesedovalnih postopkov, s katerimi Berkovi uspe dvigniti individualno izkušnjo na višjo spoznavno raven oziroma jo univerzalizirati.

Eden od njih je personifikacija abstraktnih pojavnosti, na primer pojmov iz psihoanalize, ki se nanašajo na dele posameznikove psihe. Pogovori med Karolíno in psihoterapevtko so sprva opisani dokaj realistično, v drugem poglavju pa se pojavijo nerealna bitja in fantastične pokrajine. Najprej se oglasi moški glas, ki je nekakšna materializacija Karolíninega animusa. Ko ta utihne, spregovori še ženski glas – Karolínina vodnica po dolini nevest, dolini pasti in dolini nemočnih – ki bi ji po jungovski psihologiji morebiti ustrezal pojem arhetipske matere.[25] Kamniti angel, ki molči kot kip, pa je bržkone utelešenje očetovskega kompleksa.

Metaforizacijo avtorica uporablja zlasti pri upodabljanju Karolíninega odnosa z možem. Konkretno individualno izkušnjo, kot je ženskino dojemanje same sebe ali moževo zatiranje in sadistično izživljanje, najprej prevede v metaforo, nato pa to konceptualno predstavo zopet utelesi v jeziku, tako da ji da dobesedni pomen. Ženska sama sebe dojema kot žival v kletki ali uklenjenega zapornika. Če moški žensko pred poroko še dojema kot divjo žival, ki jo mora ujeti in spraviti v kletko, pa po poroki ženo degradira v rastlino. Mož s Karolíno ravna kot z lončnico (zato jo poskuša posaditi v cvetlični lonček), obrezuje jo kot sadno drevje ali bonsaj, da bi obrodila sadove oziroma da bi ukrotil njeno rast.

Pri ubesedovanju najtežjih, čustveno nabitih tem, recimo toksičnega odnosa z možem ali zapletenega odnosa s starši, Berková pogosto poseže po ironiji. Ta ji omogoča vzpostaviti distanco, odmakniti se od konkretne boleče izkušnje in jo s tem sploh izreči. Hkrati pa z ironijo v besedilo vnaša humor, v bralcu vzbuja smeh, ki je zaradi težke tematike pogosto katarzičen.

Postopek alegorizacije Berková uporablja zlasti pri opisovanju družbenih razmer in kritiki tranzicijske družbe v devetdesetih letih 20. stoletja (ki pa, kot lahko opazimo, velja nasploh za postkomunistične družbe – vključno s slovensko). Tri skupine, ki držijo v rokah vse vzvode moči, so predstavljene z alegorijo Belega, Zlatega in Rdečega prašiča. Beli prašič, ki je obseden s čistostjo, bržkone predstavlja duhovščino in Cerkev. Kult Zlatega prašiča, katerega privrženci obvladujejo kapital, se nanaša na kapitaliste in kapitalistični režim (oziroma iz današnje perspektive neoliberalizem). Rdeči prašič, ki si prilašča pravico do nadzora nad socialnimi nemiri, pa je alegorija komunistov oziroma komunistične partije (tudi na Češkem lustracija ni uspela, zato večina komunističnih funkcionarjev in njihovega podmladka nemoteno nadaljuje politično kariero tudi v postkomunistični tretji republiki). Prašiči delujejo samovoljno in despotsko, ljudstvo jih v resnici ne briga kaj dosti. Skrb za obči blagor ostaja zgolj na ravni poimenovanja posebnega ministrskega resorja – Ministrstva za obči blagor, ki pa ga prašiči dejansko uporabljajo za manipuliranje z ljudmi – njihovi varčevalni ukrepi pa so namenjeni utrjevanju lastnega oblastniškega položaja:

Minister za šolstvo je v imenu Zlatega prašiča predlagal ukinitev šol: to bo prineslo velikansko olajšanje Zlatemu prašiču, in to ne le finančno; potrdila se je tudi predhodna izkušnja Rdečega prašiča, da se namreč neizobražene betice bolje obvladajo. Beli prašič tega ne komentira, ampak urno ustanavlja svoje šole, kjer vzgaja svoje prihodnje bojevnike, ki bodo nekega dne zaznamovali in likvidirali vse nečiste in okrepili njegovo moč …

Berková nasploh karikira in ironizira delovanje postkomunistične države, npr. njeno neracionalno organizacijo in pretirano namnožitev uradnikov (ki jih v knjigi imenuje paži), skorumpiranost politikov, ukinjanje socialne države in tudi nekatere družbene skupine, ki so se razvile v času tranzicije, npr. novopečene podjetnike. Slednje prepoznamo v karikaturi Brata osla – nekultiviranega, stremuškega, stiskaškega, vase zagledanega in za soljudi neobčutljivega povzpetnika.

Z omenjenimi načini ubesedovanja, zlasti s pretiravanjem in stopnjevanjem (npr. pri prerekanju varuhov različnih vrst življenja), je avtorica dosegla učinek izkrivljene optike, ki roman približuje groteski.

Svet z obstoječo družbeno ureditvijo je neznosen – to je glavna ideja romana Temna ljubezen. Danes se zdi ta ideja še bolj aktualna, kot je bila ob izidu knjige leta 2000. Zakaj? Patriarhat kot oblastni sistem, ki si je popolno prevlado in neprenehno reprodukcijo zagotovil s tem, da se izdaja za naravni red (na kar opozarjajo misleci, kot sta Adrienne Rich in Pierre Bourdieu[26]), ni le skrajno neprijazen za ljudi, ampak s svojo eksploatacijo, z brezobzirnim in brezmejnim izkoriščanjem, ogroža vse: ženske in moške, vsa živa bitja in naravno okolje.

To je vedela tudi Alexandra Berková, ki je v intervjuju za Književne liste leta 2004 svojo feministično držo in razloge zanjo pojasnila takole:

Feminizem sem odkrila, ko sem videla, kako z ljudmi manipulirajo. Ko sem opazila, da imam vsakič, ko rečem ne, občutek krivde. In ko sem spoznala, da so pri celotni ženski populaciji zmanipulirali občutek nezadostnosti, krivde in prepričanje, da smo manj popoln posnetek moškega.

[…]

V nedogled sem morala ponavljati, da feminizem ni boj proti moškim. Toda moški so bojevniki in se zato pogosto odzovejo agresivno. Sprašujejo me: Kaj imate proti moškim? Jaz pa: Nič. Ampak kar poglejte, svet, ki ga vodijo moški, je kot vojaška postojanka. Smrdeč, neurejen, neprijazen. Otroci so nesrečni. Samomore delajo.[27]

Ziemia obiecana Andrzeja Wajdi
Prizor iz filma Obljubljena dežela (Ziemia obiecana, 1975), rež. Andrzej Wajda.

Nemara so se nam ob vzponu neoliberalizma, ki je v zadnjih letih močno prizadel Evropo (da ga Američani na lastni koži krepko občutijo nekaj desetletij dlje, lahko razberemo tudi iz esejev Adrienne Rich), tudi Evropejcem počasi le začele odpirati oči. Petletni otroci na plantažah kave prenašajo petindvajsetkilske vreče … Otroci, ki pobirajo bombaž, imajo zaradi strupenega škropiva po telesu posejane rane in zbolevajo za neozdravljivimi boleznimi … V južnem Sudanu in Darfurju bombardirajo cele vasi, da bi si prilastili ozemlja, bogata z naravnimi viri, ob Modrem Nilu pa polja, ki obrodijo večkrat na leto … Slovenski vojaki sodelujejo pri okupaciji Afganistana … (Se zavedamo, da smo vpleteni v vojno, v kateri smo okupatorji?) Ne moremo se več slepiti, da se nas to ne tiče, češ da se dogaja v »tretjem svetu«, tam nekje daleč v Afriki, Južni Ameriki ali pa Rusiji. Tudi na evropskih tleh se nekako vračamo nazaj, v čase, za katere smo mislili, da so zgodovina, o kateri bomo le še brali v literaturi, kot je Zolajev Germinal, ali gledali v filmih, kot je Obljubljena dežela Andrzeja Wajde. Pogodbeni delavci v Luki Koper so avgusta 2011 stavkali, ker so po cele dneve garali za mizerne plače, ne da bi jim bile zagotovljene osnovne delavske pravice; predstavnik sindikata luških delavcev Predrag Topić je bil aprila 2012 odpuščen, kljub temu da bi ga morala varovati slovenska in evropska zakonodaja … Ob stavki v tovarni Gorenje oktobra 2009 je menedžer delavki vzvišeno zabrusil, da se nima kaj oglašati, glede na to, da nima zob in da se še vedno ni naučila govoriti slovensko, generalni direktor pa je delavce obdolžil, da se jim plače zdijo prenizke zaradi kreditov – ki jih jemljejo za obleko in hrano … Ko se je smrtno ponesrečil njihov kolega, so morali brez prestanka delati naprej, ob s polivinilom pokritim truplom …[28] In še toliko zgodb drugih delavcev, ki jim podjetja ostajajo dolžna za več mesecev plač … Koliko let smo že priče razgrabljanja družbenega premoženja in različnih mahinacij, ki jim je skupno to, da si nekdo baše družbeno lastnino v svoj žep … Nižanje plač in odpuščanje zaposlenih se pod izgovorom »varčevanja« kot metastaze širi tudi na druga področja: v šolstvo, zdravstvo, javno upravo … Morda nam počasi le začenja prodirati v zavest, da pred neoliberalističnimi »nujnimi ukrepi« ni varen nihče.

Zdi se, da sta danes volja po moči in pohlep po dobičku prignana do skrajnosti. Berková je v Temni ljubezni iznašla zelo povedno metaforo za pogoltnega zahodnjaka, (privilegiranega) belca (moškega spola), in njegovo omejenost:

veliki beli dojenec nič ne vpraša: veliki beli dojenec si misli, da je na svetu sam in da je svet tu za požret; vse si baše v usta, ker drugače ne zna spoznavati, in skozi tragedijo izdanega obsojenca hoče požreti Boga …

Težko je ne videti (in torej vedeti), da skrajno izkoriščanje in izčrpavanje vodi edinole v prepad. Potrebna bi bila korenita sprememba, začenši pri človekovem dojemanju samega sebe in sveta okoli sebe. Odprto ostaja vprašanje, kako to spremembo doseči. In tisto najtežje: ali je je človek sploh zmožen?

Po mnenju Adrienne Rich je feministično gibanje ključno za prepotrebno korenito spremembo. Če želimo prekiniti vračanje »v stare definicije in strukture ter [nehati] še naprej služ[iti] patriarhalnim ciljem«, ga ne smemo preskočiti, kajti »[f]eminizem [je] kritika in subverzija vsakršne patriarhalne misli in institucije – ne le tistih, ki jih trenutno vidimo kot reakcionarne in tiranske«.[29]

Tega se je gotovo zavedala tudi Alexandra Berková – sicer ne bi napisala Temne ljubezni. Patriarhat sam sebi koplje jamo. Človek je radikalne spremembe sposoben, vendar si mora najprej nehati lagati in si priznati, kaj je sploh narobe. Apatija in črnogledost sta odveč. Premiki se že čutijo: sproža se plaz, ki ga ne more zaustaviti nobena oblastniška oligarhija.

Slovenci, kot se zdi, dobivamo to knjigo ravno v pravem trenutku. S tem ko je ponudila model sveta brez laži, kjer se lahko vsak pogleda v ogledalo ter začne razčiščevati in se zdraviti, nam je Alexandra Berková odprla prostor svobode. Pekel niso drugi – pekel si povzročamo sami. Čas je, da se dvignemo iz sebe in svoje zagledanosti vase ter se zavemo lastnega deleža odgovornosti. Svet soustvarjamo vsi, tudi ti in jaz. In prav ti in jaz, mi vsi smo tisti, ki ga lahko spremenimo, da bo znosnejši za vse.

(Besedilo je nastalo kot spremna beseda k prevodu romana Alexandre Berkove Temna ljubezen, prev. Tatjana Jamnik (Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2012; Eho, 1), 135–163.)

Opombe:

[1] Iz nagovora predsednika DSP Slavka Pregla ob izidu zadnjega dela Antologije slovenskih pesnic, ur. Irena Novak Popov (Ljubljana: Tuma, 2004–2007), http://www.ff.uni-lj.si/fakulteta/aktualno/AktualnoDecember11/Arhiv.html. – To ni osamljen primer. Nek drug slovenski visoki funkcionar je Taji Kramberger, ko se je začela uveljavljati tudi kot znanstvenica, urednica itd., dobrohotno svetoval: »Ostanite pesnica, dokler je še čas.« (T. Kramberger, Z roba klifa (Ljubljana: CSK, 2011), 123.) Po ustnih pričevanjih ima veliko slovenskih pesnic in pisateljic težave tudi pri včlanjevanju v DSP kljub izpolnjevanju formalnih pogojev.

[2] »Sina (za vsak primer kar tri in eno hčer za povrh) sem zaplodil, hišo postavil in drevo zasadil.« Slavko Pregl, Neznosna lahkost sesuvanja, Delo (Sobotna priloga), 12. 9. 2009.

[3] Adrienne Rich, O lažeh, skrivnostih in molku: Izbrani eseji, 1966–1971, prev. Suzana Tratnik (Ljubljana: ŠKUC, 2003; Zbirka Lambda, 28), 27–43.

[4] N. d., 29.

[5] N. d., 65.

[6] N. d., 97–98.

[7] N. d., 43.

[8] Zamolčano zgodovino žensk še vedno odkrivamo individualno, po lastni iniciativi – v uradnih učnih programih so ženska gibanja omenjena nekje ob robu (npr. gibanje za volilno pravico) ali pa sploh zamolčana: npr. v šoli nisem izvedela, da so kot »čarovnice« povečini sežigali izobražene ženske, zdravilke in babice (gl. Gunnar Heinsohn, Otto Steiger, Uničenje modrih žensk (Ljubljana: Krtina, 1993; Krt, 51)), pa tudi pisateljice kot Anne Hutchinson (Rich, n. d., 15–26), pri slovenski zgodovini nič o feminističnih prizadevanjih slovenskih učiteljic v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja (gl. Angela Vode, Zbrana dela Angele Vode I–III, ur. Mirjam Milharčič Hladnik (Ljubljana: Krtina, 1998– 2000; Krtina, 109–111)) in pri slovenščini ne o Belo-modri knjižnici, ki je delovala med letoma 1927 in 1941 (gl. Katja Mihurko Poniž: Knjige slovenskih pisateljic pri založbi Belo-modra knjižnica, Jezik in slovstvo 49/1 (2004), 29– 41). – Več o politiki pozabe v razpravah, zlasti disertaciji Taje Kramberger, ki je v zvezi z Belo-modro knjižnico opozorila, da je izključitev žensk simptom strukturnega modela delovanja slovenske (provincialne) družbe. T. Kramberger, Memorija in spomin: zgodovinska antropologija kanonizirane recepcije (študija primera revije Modra ptica. Bartol z Vidmarjem): doktorska disertacija (Koper, 2009).

[9] Rich, n. d., 38. – Prim. razlago Taje Kramberger: »Politično je zmerom osebno. Najprej mora biti osebno, da lahko postane kolektivno, in da se udejanji, mora spet biti osebno.« T. Kramberger, Izdihniti plamen, predvajano na Radiu Slovenija 1, Program ARS, 24. 1. 2012, .

[10] Kramberger, prav tam. – O politični poeziji in njeni transformativni moči prim. tudi Alenka Jovanovski, Tukaj in zdaj: reinvencija sodobne slovenske ženske poezije, Šestnajst slovenskih pesnic: Antologija/Szesnaście poetek słoweńskich: Antologia (Ljubljana: DSP, 2011; Litterae Slovenicae, 2011, 2), 363–378, Iztok Osojnik, Kosovel and Kramberger: between the avantgarde and contemporary Slovenian political poetry, Primerjalna književnost 34/1 (2011), 3–33, in isti, Politična resnica Kosovelove avantgardne konstruktivistične poezije, v: Srečko Kosovel, Kalejdoskop: Izbrane pesmi/Wiersze wybrane (Vnanje Gorice, Mikołów: KUD Police Dubove, Instytut Mikołowski, 2012), 53–67.

[11] Kramberger, prav tam.

[12] Tatjana Jamnik, Hana Kovač, Moški imajo feministke radi, Delo, 1. 9. 2004, 12. Popravljeno po revidirani češki verziji, objavljeni 11. 1. 2008 na straneh Festivala pisateljev Praga.

[13] Prim. Rich, n. d., 153: »Zdelo se mi je, da mi je Emily Dickinson bolje kot vsi drugi pesniki povedala, da so intenzivna intimna doživetja, osebna in duševna, neločljiva od univerzalnih in da je onkraj čistega samoizražanja razpon psihološke poezije.«

[14] Angela Argent, Hatching Feminisms: Czech Feminist Aspirations in the 1990s, Gender & History 20/1 (2008), 86–114.

[15] N. d., 93.

[16] N. d., 92.

[17] Jan Čulík, Se spisovatelkou Alexandrou Berkovou o českém feminismu, Britské listy 1993 (zapis pogovora v oddaji Hlasy a odhlasy, predvajani januarja 1993 na radiu Glas Evrope).

[18] V angleščini: http://www.feminismus.cz/smecky/index_e.htm, za podrobnejšo kronologijo (v češčini) gl. http://kostlan.blog.idnes.cz/c/27909/Zensky-dum-zenam-Komu-jinemu.html. Za primerjavo: telovadcem in skavtom je uspelo denacionalizirati vse predvojne nepremičnine društev Sokol in Skaut. – Naj spomnim na pričevanje Angele Vode o podobni slovenski zgodbi iz tridesetih let 20. stoletja: ko so slovenske učiteljice zbirale denar za zidavo Doma učiteljic, so prste po tem denarju zasrbeli – njihove moške kolege, ki so poskrbeli, da je bilo Društvo učiteljic priključeno Društvu učiteljev. Učiteljicam je uspelo še pravočasno prenesti namenska sredstva na novoustanovljeno Zadrugo Dom učiteljic, kupile so zemljišče, vendar je dokončno realizacijo projekta preprečila vojna. Gl. A. Vode, Zbrana dela Angele Vode, I: Spol in upor (Ljubljana: Krtina, 1998; 109), 261–281.

[19] Ime dežele Magorija je avtorica izpeljala iz češke besede magor, ki pomeni ’norec’ in je nastala iz ljudske razlage besede fantazmagorija. Ker gre za avtoričino novotvorbo, sem poslovenila samo končnico (čeprav je v slovenščini izrazu pomensko blizu npr. Absurdistan).

[20] Božena Správcová, Chlapče, tebe bych chtěla vidět ve sprše: Rozhovor s Alexandrou Berkovou, Tvar 10 (2006), 5. Prim. tudi František Cinger, Rozhovor s Alexandrou Berkovou, Právo, avgust 2004.

[21] http://www.czechlit.cz/autori/berkova-alexandra/.

[22] Rich, n. d., 30–33.

[23] Primer kritike, v kateri avtor ne skriva svojega užaljenega moškega ponosa: Ze čtenářského deníku Aloise Burdy, Tvar 3 (2001), 7. Dodati moram, da je Alois Burda oceno napisal v ostravskem govoru, ki ga nezavedno verjetno tesno povezuje s severnošlezijskimi skrajno tradicionalnimi vrednotami – torej je avtorja že sam jezikovni kod napeljal v bolj tradicionalistično razmišljanje. Dopuščam pa tudi možnost, da je isti kod (s kletvicami in drugimi nižje pogovornimi značilnostmi) vplival tudi na moj občutek, da gre za izjemno vulgarno besedilo. (Še vedno pa si upam trditi, da je tudi v narečju mogoče izraziti kompleksnejše, modernejše poglede na literaturo in vprašanje družbenega spola.)

[24] Rich, n. d., 111–112.

[25] Prim. Maja Storch, Hrepenenje močne ženske po močnem moškem (Vnanje Gorice, Ljubljana: KUD Police Dubove, Družba Piano, 2010) in seveda knjige Carla Gustava Junga, za preostale psihoanalitične pojme pa tudi dela Sigmunda Freuda, Sabine Spielrein idr.

[26] Npr. Pierre Bourdieu, Moška dominacija, prev. Jelka Kernev Štrajn (Ljubljana: Sophia, 2010; Zbirka Teorija, 4/2010).

[27] Jamnik, Kovač, n. d. – Podobne razloge je navedla tudi Adrienne Rich v eseju Antifeministka iz leta 1974: »Feministka sem zato, ker me ta družba duševno in telesno ogroža in ker verjamem, da žensko gibanje pravi, da smo prispeli na rob zgodovine, ko so moški, kolikor so utelešenje patriarhalne misli – postali nevarni za otroke in druga živa bitja, vključno z njimi samimi.« N. d., 76.

[28] http://www.njetwork.org.

[29] Rich, n. d., 121.