Domov / Arhiv oznak: roman

Arhiv oznak: roman

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh (odlomek romana)

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh
Minoli Salgado: Malo prahu na očeh, prev. Ana Jasmina Oseban (KUD Police Dubove, 2017)

Renu je opazovala pretanjene spremembe, do katerih je začelo prihajati pred prvimi splošnimi volitvami v dvanajstih letih – zasuk v plimovanju pogovora, kadar je vstopila v sobo svojih staršev, in drugačen jezik v hiši. Kuharice, čistilke in vrtnarji so bili zdaj bolj zaskrbljeni za svoje družine kakor za njeno. Pogovarjali so se o sorodnikih, ki so izgubili službe, in o novih nevarnostih, ki prežijo nanje na avtobusih in v mestu. Njeni starši so služabnikom pozorno prisluhnili in z njimi razpravljali o politiki, kot bi bilo osebje enakopravni del družine ali pa bi spadalo v ožji krog prijateljev.

To so bili prvi znaki prikrite vojne, nasilja, ki se je prikradlo pod krinko teme. Legala je v posteljo in se vsako jutro prebujala v drugačno okolje. Razgled z njenega okna se je spremenil. Dan je potekal po novem zaporedju.

Ni se več spominjala, kdaj je prvič opazila plakate pri šoli ali zvonjenje pri vratih, ki so mu sledili odvrženi letaki na dovozu, z zahtevo, da se trgovine pozaprejo. Ni se več spominjala, kdaj so šolo prvič za ves dan zaprli, očitno brez opozorila, ona pa je morala iskati Romeša, ki ga nikjer niso našli, saj se je najraje družil s starejšimi fanti, takimi, kot je bil Kit. Zdelo se je, da se njen brat zaveda širšega vzorca dogodkov, da ve, da se za pomanjkanjem discipline zadnjih let skriva čisto posebni red. Renu je čutila, da jo z dolgimi koraki pušča za sabo, privezano na eno mesto in na en sam, zlagoma odstirajoči se čas.

»Josilinin mož je izginil,« je nekega dne rekel Romeš in ji priklical pred oči, da ima klepetava kuharica življenje tudi zunaj zidov Dolmenske hiše.

»Kam pa je šel?«

»Nihče ne ve. Mogoče se je pridružil JVP ali pa so ga oni ugrabili. Kdo bi vedel.«

Brala je že o aktivnostih tega komunističnega gibanja, Ljudske osvobodilne fronte, poročila in izmuzljivi pogovori so jo povzdigovali v ikono, vsi podatki v časopisih pa so bili razdrobljeni v podrobnosti, kakor da ne bi bilo skupne zgodbe iz ozadja ali kakor da je nihče ne bi poznal. Njeni starši so vedno pritajili glas in siknili besedo ›komunist‹, na enak način, kot so sicer šepetali o sramotnih, skrivnostnih rečeh, vsakršna omemba JVP ali indijskih mirovniških sil je pogovoru vselej dvignila temperaturo. Zdaj pa naj bi bila JVP neposredno odgovorna tudi za vznemirjeni kuharičin obraz.

»Kaj ne more thatha na policijo?«

»Saj veš, da policiji ne zaupa, drugače bi že šel. Poleg tega bi se lahko za Josilin zadeve samo zakomplicirale, če je njen mož res vpleten.«

Bolj ko je spraševala, bolj motne so postajale zadeve.

»Kaj Josilin ne bi vedela, če je njen mož član ali ne?«

»Različne prijatelje je imel. Josilin ni poznala vseh. Ljudje včasih kaj prikrijejo, da bi zaščitili družino.« Romeš je pobral kamen in začel z njim kopati v tla, rahljajoč zemljo z nohti.

V tem času je bilo nevarno biti mlad; to gibanje od sovraštva prekipevajoče mladine je bilo še predaleč od naravne smrti, da bi se balo njenih drugih oblik. Ostri vojaški ukrepi proti JVP so se izkazali za še brutalnejše, kot je bilo sicer zastraševanje in nasilje mladih upornikov. Ko so se uporniki usmerili proti članom družin varnostnih sil in jih začeli pobijati, so ti zagrozili, da bo smrt vsakega člana njihovih družin maščevana z dvanajstimi člani družin pripadnikov JVP.

Iz zaraščenih džungel so vznikali eskadroni smrti. Črne mačke, Zeleni tigri, Škorpijoni, Orli z Osrednjega pogorja, sami spretni morilci, ki so napadali pod krinko vojaških sankcij. Ugrabljali in pobijali so moške in dečke iz vasi, ne glede na njihovo politično preteklost ali pripadnost. Po tej poti se je lahko poravnala prenekatera osebna zamera. Dobitek na loteriji, ovirano napredovanje v službi, nova hiša, beg in skrivna poroka, ostra beseda, karkoli je lahko postalo razlog za izginotje ali smrt. Uporniki so potencialne policijske ovaduhe zastraševali tako, da so ustreljeno žrtev obesili na drog svetilke. Temu so sledili povračilni ukrepi eskadronov smrti; ti so mladeniče privezali na z bencinom prepojene avtomobilske gume in jih zažgali. Njihove zoglenele ostanke so v svarilo razstavili ob javnih cestah, ostanki mesa in udov so bili do nerazpoznavnosti premešani s staljeno gumo. Še več trupel so pometali v reko. Še več trupel so pometali v morje. Drevesa so cvetela z najbolj bleščečimi vseh plakatov: 12 za 1. Oko za oko.

Nekega dne je Renu slišala, da je iz njene šole izginilo nekaj dečkov. V rjavem kamionu se je pripeljalo nekaj policistov in sklicalo učitelje. Drug za drugim so odhajali iz učilnic na zaslišanje v ravnateljevo pisarno, učenci pa so medtem klepetali ali brali. Otroci so ugibali, kdo je med izginulimi, dokler ni Romeš izrekel imena petih dečkov, ki jih je poznala samo na videz. Poskusila si jih je priklicati v spomin, a poteze njihovih obrazov so ostale zamegljene. Nato so se odprla vrata in zavladala je tišina. Zagledala je moškega, ki sta ga med sabo vodila dva policista, sključenega zaradi lisic na zapestjih, in nekaj trenutkov je potrebovala, preden je v tej skrčeni postavi prepoznala gospoda Devanando, učitelja, ki ji je vedno znal tako živo pričarati pred oči zgodovino. Nikoli več ga ni videla. Tisto leto je imela nezadostno iz zgodovine. Tega se je spominjala tako živo, kot da je postalo njegovo izginotje resnično šele z njeno sramoto.

Približno v istem času je začela v svojo sobo jemati časopise in jih prebirati, medtem ko je mama popoldne dremala. S Fioninimi ostrimi šiviljskimi škarjami je iz časnikov rezala okenca novic, izrezke pa spravljala v modro mapo, ki jo je hranila pod posteljo. Šlo je za novice o naključnih pobojih večje vojne, ›Vojaki LTTE osumljeni poboja 47 vaščanov med spanjem‹, ›V množičnem grobu našli 100 ustreljenih policistov‹, ki so bile objavljene med novicami iz sveta, oznanjajočimi konec iransko-iraške vojne, pokol na Trgu nebeškega miru, padec berlinskega zidu. Prelivanje krvi na južni obali je tako zelo postalo del vsakdanjika, da se ga niti ni več omenjalo na naslovnici, in Renu je med izpostavljenimi fotografijami nasmejanih ministrov, ki si segajo v dlani, iskala kvadratke poročil o dogodkih. V enem samem mesecu je naštela 112 političnih pobojev. Nadaljnjih 212 umorov so uradno pripisali JVP. Ti poboji, je pisalo, zahtevajo takojšnji odziv. V obdobju naslednjih treh let je sledilo več kot 30.000 izginotij. Pozneje so to številko revidirali v štirideset, petdeset, šestdeset in naposled v sedemdeset tisoč mrtvih.

Informacij, ki so prihajale do nje, je bilo na pretek, ni pa imela konteksta, na katerega bi jih lahko navezala. Še ozemlje, na katerem je živela – med reko, morjem in skozi generacije nakopičenim muljem –, je bilo zdaj razkosano in jasno označeno na varno in prepovedano območje. V šolo ni smela peš, prav tako se ni smela sprehajati v bližini zapora ali preblizu sodnijskim poslopjem. Rečeno ji je bilo, da se mora zaradi vročine, ki jo je vsa leta poprej čisto dobro prenašala, poslej voziti v očetovem klimatiziranem avtomobilu. Iz mesta so jo vozili po neznanih cestah, daleč stran od dogajanja, drevored je zastrl kvečjemu dim, ki se je vil iz zoglenelih, dogorevajočih trupel, odvrženih ob cesti. V zraku je polebdeval rahel, jedek vonj, ki ji je ostajal v nosnicah vso pot do doma.

Naučila se je hoditi tiho v senci visokih zidov, meriti težo molka med besedami. Zbirala je vse zablodele drobce očetovih pogovorov v pisarni, maminih telefonskih klicev, kuhinjskih čenč in vročih zubljev vesti s sodišča ter jih poskušala povezati s fragmenti časopisnih novic pred sabo. Preprosto morala je najti povezave, skrito logiko za dogodki, vanjo je verjela tem bolj zagrizeno, čim bolj so jo drugi zanikali.

Nekoč se je med izrezovanjem drobne novice po nesreči urezala v prst. Novička je opisovala, da so nekoga odpeljali na zaslišanje ›tako policisti v uniformah kakor v civilu‹. Izrezek, zdaj zapackan s krvavim madežem, je spravila v mapo in sklenila, da bo dogodek spremljala. Naslednji dan je pozorno prelistala časopis in odkrila komaj vidno dopolnilo k novici. V njem je pisalo, da so moža v resnici odpeljali ›neidentificirani oboroženi moški‹. Tudi to novičko je izrezala, zavedajoč se, da ima pred sabo dokaz prepletanja nestabilnosti časa z nestabilnostjo resnice. Med članki o kulturni zgodovini in novicah iz sveta, med informacijami o ajurvedskih značilnostih začimb in medicinsko pomembnih kačah Šrilanke je zasledila novico o umoru tamilske profesorice, aktivistke za človekove pravice, ki jo je neki moški ustrelil, ko se je vračala domov s kolesom. »Bolje, da sploh ne izvemo, kdo jo je umoril,« so menili njeni pretreseni starši. Dvom je zdaj postal instrument volje.

Ko se je Savi šele lotevala študija šrilanških mitov, je Renu končala že več let samoizobraževanja na domu, dogodke je shranjevala v mapo z rjasto rdečim prstnim odtisom.

 

Nekega poznega popoldneva po Savijinem prihodu sta sestrični počivali v zeleni senci dreves, pod krošnjami, polnimi ščebeta počivajočih ptic. Savi je sedela na gugalnici in se rahlo odrivala z nožnimi prsti, veja nad njo je med zibanjem rahlo škripala.

»Se spomniš, kako sva nekoč plavali v laguni?«

Renu je dvignila pogled od zapiskov in zamežikala v svetlobo. Videti je bilo, da se Savi hrani z vprašanji, ki jo vodijo v preteklost.

Ja, spominjala se je. Premišljevala je, da starši nikoli niso izvedeli za ta prepovedana plavanja, pa tudi, kako sta vedno tekli k vodnjaku, da bi si izprali mulj z obraza, las in stopal, preden sta se odtihotapili nazaj v svoji sobi, kjer sta se oprhali do čistega. Še več tednov po plavanju je odkrivala tenke brazde posušene zemlje za ušesi in med prsti na nogah.

»Prepričana sem, da so to vedeli,« je rekla Savi in se odrinila v nihaj. »Starši vedno vse izvedo. Gotovo sva obupno smrdeli po blatu in umazaniji.«

Savijino navidezno zgražanje ji je pred oči priklicalo podobo iz otroštva.

»In vsi tisti polžki v tvojih laseh!« je kriknila Renu. Živo je imela pred očmi vodne polže, ki so se zavlekli v Savijine neukročene kodre, in kako jih je Romeš nato bezal na svetlo s palčko od lizike, kako je Savi vreščala, Romeš pa je skoraj počil od smeha, kako krasna polžja lizika bi bila, z vsemi temi polži in travo v laseh.

Savi se je še vedno gugala proti krošnjam. Trstičje se je streslo, ko je iz trav vzprhutalo nekaj škurhov in zajadralo v zrak. Renu se je spet zatopila v branje, povsem posrkana v mirno, nezadržno potovanje Oberskega v koncentracijska taborišča. Pisanje je bilo prepričljivo, otipljivo. Prav začutila je, kako jo otroška roka iz vrtnih senc vodi v izkušnjo, tako mrzlo, tako kristalno in ostro, da so bili dogodki razgaljeni do bleščečih človeških kosti. Jasna deška vizija je bila skrajno prepričljiva, skrajno zanesljiva, preteklost je skozi nedolžen otroški pogled zaživela. Z eno dlanjo sem se oklepal materine dlani, z drugo pa sem si pokrival usta, da ne bi matere po nesreči česa vprašal. Kolikokrat je Oberski podoživel to izkušnjo, preden je bil zmožen o njej spregovoriti, linearno, logično? Nikoli ne bi verjela, da je taka vrnitev sploh mogoča, ta nezadržna hoja nazaj v teror, če je ne bi našla tu, na teh straneh, v knjižici, ki jo je držala v rokah. Dlani so ji vzdrgetale, ko se ji je pred očmi zlagoma razjasnila podoba iz lagune, ki je ni bilo treba posebej klicati v spomin.

»Ali misliš,« je šepnila sama sebi, »da obstaja izkušnja, ki je tako nevzdržna, da ni jezika, ki bi jo vseboval?« Preizkušala je besede, tehtala, ali so smiselne. Na odprto stran beležnice je nastavila nemirni svinčnik, kot da želi nekaj zapisati. »Misliš, da se nekatere stvari izgubijo, ker jih ne moremo več vzdržati ali še naprej živeti z njimi?«

Savi se je vse siloviteje gugala, iztezala je noge daleč naprej in daleč nazaj, da je bilo videti, kot da bo vsak hip poletela.

Sonce je tonilo za drevesa in metalo sence na trato, jo polagoma vleklo v mrak. Renu je ostajala v velikem krogu svojih vprašanj, čutila je, kako plivkajo okoli njiju.

V tistem je slišala, da Savi med nihanjem sem in tja nekaj govori, govorila je o spominu, o različnih vrstah spomina, različnih besedah za opis spomina – spomin polja, opazovalčev spomin, kolektivni spomin, kulturni spomin, avtobiografski spomin, besedilni spomin, travma, telepatija, nostalgija, ›anamneza‹, spomin, ki se pomika naprej in ›ontologizira‹ samega sebe, da se rojevajo novi izvori, seznamu ni in ni bilo konca. Rekla je, da je vse relativno in odvisno od lastnega pogleda na svet in na preteklost, pri tem pa uporabljala tako zastrto govorico, da se je njen pomen razgubljal in Renu odrešil nihanja.

Ta njena sestrična je deželo zapustila skuštranih las in se vrnila otovorjena s potovalkami nejasnih besed – z ›visokoletečim jezikom‹, kot je temu rekla Renujina mama –, ki jih je zdaj zanašalo visoko med krošnje.

Pomislila je na Savijina potovanja po drugih deželah in na svoje negibno, neprepotovano življenje.

»Si v Angliji srečna?«

To vprašanje ji je ušlo z jezika, a morala je izvedeti.

Savi se je za trenutek zaustavila v zraku, belina njene obleke se je lahkotno dvignila v temo visokega listja. Odvrnila je, da je tam neki čisto drugi svet, da to še ugotavlja.

Renu je opazovala Savijini roki, iztegnjeni ob vrveh gugalnice, nogi, ki sta se iztezali naprej in nihali nazaj, kot bi jo k sebi vleklo in jo spet odpihnilo nazaj morje, vsak odriv je rahljal leta, trudila se je osredotočati na to podobo in prepoditi sliko, ki se je že dvigala izpod gladine in se ji vlažno lepila na dlani. Dolga leta se ni vračala v laguno, tja, kjer se je razpiralo globoko brezno v preteklost, kamor bi tako zlahka strmoglavila. Glasno je zaprla knjigo in se osredotočila na sestričnine gole roke in noge.

»Ubožica,« je rekla Renujina mama, ko se je Savi po očetovem pogrebu vrnila v Anglijo, »ubožica, zdaj nima nikogar več.«

Po tistem ji je Fiona redno pisala dolga velikodušna pisma, skrbno očiščena vseh dogodkov, ki bi utegnili poglobiti Savijino bolečino.

»Najbolje zanjo je, da ostane zunaj,« je govoril Renujin oče. »Kako nas je samo gledala čez Domovo truplo! Kot da sem ga jaz lastnoročno ubil.«

Takrat jo je Renu zadnjič videla, pred maminimi gorečimi besedami, pred temo lagune, ko je bila Savi še deklica v belem krilu, ki je mirno kot sveča dan za dnem sedela ob očetovem negibnem telesu. Renu se je zapirala v svojo sobo, Romeš pa je odhajal ven, oba sta se umikala, oba nezmožna vsrkati še kakšno solzo več.

(odlomek romana)
Prevedla Ana Jasmina Oseban

Odlomek iz knjige: Minoli Salgado: Malo prahu na očeh. Prev. Ana Jasmina Oseban. Vnanje Gorice: Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017. Str. 118–126.

O knjigi

O avtorici

Minoli Salgado je britanska pisateljica in literarna znanstvenica. Z romanom Malo prahu na očeh (2014) si je prislužila nagrado SI Leeds Literary Prize in se uvrstila v ožji izbor za nagrado DSC Prize. Več »

O prevajalki

Ana Jasmina Oseban je književna prevajalka iz nemščine in angleščine, dejavna pa je tudi kot urednica in književna posrednica. Več »

Jerzy Franczak: Da capo (odlomek romana)

Jerzy Franczak: Da capo, prev. Tatjana Jamnik (KUD Police Dubove, 2018)
Jerzy Franczak: Da capo, prev. Tatjana Jamnik (KUD Police Dubove, 2018)

Spojler se je imel za svoj vzdevek zahvaliti dejstvu, da je imel zraščene obrvi, kot bi imel nad očmi eno črno črto, sicer pa smo mu prej pravili ›Mapetek‹, nič kaj postavnejši ni bil od mene, le vedel je, kako se je treba pogovarjati s puncami. Ko sem se zaljubil v Agato iz mojega bloka, mi je svetoval, naj kupim vstopnici za gledališče, grem k njej domov in jo povabim, češ da sem dobil prosti karti in da nimam s kom iti, da mi je v bistvu vseeno, ampak če bi hotela, lahko greva. Tako sem tudi naredil. Agata je bila zelo zmedena, naročila mi je, naj počakam pred vrati, sama pa je šla vprašat starše za dovoljenje. Čez nekaj časa je prišla ven, sporočila mi je, da ji starši ne dovolijo, poslovila sva se in to je bilo to. Pravzaprav pa ne, ker sem takoj zatem v kiosku kupil vžigalice, se zmuznil na streho svojega bloka in tam sežgal obe vstopnici, če se prav spomnim, za Don Kihota. Vstopnici sta hitro zgoreli, vendar mi to ni prineslo prav nikakršnega olajšanja, bil sem vendar zavrnjeni snubec, zaradi svoje ljubezni sem trpel muke, zaradi ljubezni do Agate, še bolj pa zaradi razočarane ljubezni do samega sebe. Malo sem pojokal, na steno dimnika sem s šestilom izpraskal: KK + AC = VVL, kar je pomenilo, da naju povezuje Velika Večna Ljubezen, potem pa sem sklenil narediti samomor. Hotel sem skočiti s strehe, stopil sem na zidek in gledal dol, na betonsko dvorišče, od katerega me je ločevalo deset nadstropij, in tako sem stal, predstavljajoč si lastni pogreb, še posebej objokanega očeta in pretreseno, z občutkom krivde prežeto Agato. Seveda ne bi skočil, vse to je bila samo monodrama enega igralca in enega gledalca, a nisem niti utegnil zamahniti z roko in si reči ›ni vredna tega‹, ker se je na strehi pojavil Zaremba, tip iz pritličja, ki je od spodaj zagledal mojo postavo. Velel mi je, naj stopim dol, mi navil ušesa in me odpeljal domov, kjer so me že čakali starši, zaskrbljeni, da me tako dolgo ni iz šole. Pričakoval sem, da bom kregan, mogoče pa celo našeškan, vendar je oče rekel, da je vse v redu, še dobro, da sem cel, objel me je, nakar je poslal mamo v kuhinjo in se z mano zaprl v svoj atelje. Iz minibara je potegnil vodko, postavil na mizo dva kozarčka in usedla sva se kot dobra prijatelja. Povedal sem mu vso svojo ljubezensko zgodbo, ker tega ni bilo kaj dosti, pa sem mu povedal še za Magdo in za svoja šolska ponižanja, tepež in pljuvanje, zmerljivke in šikaniranje. Na vsake toliko sva dvignila kozarček in pila, vrtelo se mi je v glavi, slina se mi je nabirala v ustih in na jezik prinašala nove izpovedi. Za konec je oče rekel, da so to navadne kanalje in naj se jim uprem, pa me bodo začeli spoštovati in mi bodo dali mir, sploh pa da naj se ne sekiram, ker je en tak Lucek ali Farba nihče, manj kot nič, jaz pa bom v nekoga zrasel in jim bom vsem še pokazal, moram poznati svojo vrednost. Tistega večera se zelo dobro spomnim, prvič v življenju sem se ga napil, uro pozneje sem šel kljub zgodnji uri spat, a nisem mogel zaspati, ker me je dajala vrtoglavica in mi je bilo slabo. Najbolj pa se mi je v glavi zvrtelo ob sami misli, da oče razume, me obravnava kot partnerja, pripustil me je v moško zavezništvo. Zjutraj sem se počutil kot povožen, žejalo me je, zato sem odcapljal k hladilniku in spil cel liter mleka, prepričan, da ni boljšega za tovrstne nadloge, nakar sem presenečen nad reakcijo svojega organizma zdrvel na stranišče bruhat. Globoko razumevanje, zapečateno s steklenico vodke, ni dolgo trajalo, že med zajtrkom je začel oče namigovati, o meni je pravil ›naš Romeo‹, ›naš Werther‹. Zvečer je opustil dvoumnosti, prizanesljivo posmehovanje se je sprevrglo v odkrito norčevanje, vse moje čustvene drame pa so postale predmet šal in zbadanja. Odtlej sem, kadar sem se puntal, slišal ›upri se Lucku‹, kadar so bili v filmih kaki ljubezenski prizori, sem slišal ›bi rad takole probal z Agatko, kaj?‹, kadar nisem znal zabiti žeblja, pa ›o Bog, zakaj je moj sin tak kekec‹. Odtlej sem bil kekec, počasne, posrane, pezde, pa tudi petelinček, žrebec, bik, ne spomnim se vseh zmerljivk, a repertoar je bil širok, na videz niso imele nič skupnega s šolskimi zmerljivkami, vendar so bile na skrivnem povezane, imele so nekaj skupnega s pedrom, homičem, čifutom, židom, komunajzarjem in rusko pizdo. Mama je vse to gledala od strani, ne da bi poskušala posredovati, kakor sošolci, kakor punce iz razreda, čakala je, da bo seansa ponižanj minila, in takrat znova začenjala nežno opravljati materinsko vlogo. Ampak jaz tej materinski vlogi nisem zaupal, ničesar ji nisem povedal, očetu pa tudi ne, nikomur nisem pravil o svojih nadaljnjih ljubezenskih avanturah, o svojih otročjih osvajalskih poskusih, o strtem srcu. Te štorije sem prikrival celo pred Alicjo, tako močno sem se zakrknil, kot bi se bal razgaliti lastne slabosti in pokazati ranljivost. Alicja je bila ljubosumna na preteklost in me je od prvih dni najine zveze izpraševala, koliko žensk sem v življenju imel, jaz pa sem si izmišljal neke štorije, nisem hotel razkriti, da sem imel pred njo samo naključna zbližanja na pivskih žurih, grde pijane punce v sobi na ure in alkohol, ki je kastriral učinkoviteje od mesarskega noža. Nisem ji povedal, da sem prvič zares seksal šele z njo, takrat v garaži, na zadnjem sedežu avtomobila njenih staršev, ko sem po nekaj sunkih špricnil vanjo in se počutil kot majhen fantek, ki se je polulal. Spomnim se žgočega sramu, ko sem potem, ko je bilo konec, božal njeno golo telo in se je prvič dotikal brez poželenja. To je bila nekakšna skrajna golota, moj sram, njena nezadovoljenost in strah, da nisva nemara naredila otroka, treba se je bilo obleči, pogladiti odejico na sedežu in zabrisati sledove. Iz garaže sva stopila v objem januarske noči, razgreta, kakor da malce slovesno, češ, pa se je zgodilo in zdaj stopava na pot neformalne zaroke, to je treba legalizirati, vse povedati staršem, začeti resno razmišljati drug o drugem. Starši so bili zelo zadovoljni, kajti starše zmeraj veseli, kadar se otrok stabilizira, stopi na dobro znano in označeno pot, obljubi, da s te poti ne bo skrenil, in jim začenja postajati podoben. Jaz sem to sprejemal od vsega začetka, prav zares sem hotel samo mir, kar se tega tiče, sem še kako spominjal na mamo, ki je prav tako hotela ohraniti mir, za vsako ceno. Malo sem kot moja mama, naš Chamberlain v krilu, zmeraj pripravljena popuščati, pripravljena sprejeti vsako agresijo in vsak anšlus, pa saj se z očetom da zmeniti, to je človek na nivoju, to ni kdorkoli, poleg tega pa je oče le oče. Samo da ne bi kazila videza normalnosti, skupna južina, družinski sprehod, smehljamo se drug drugemu, rečemo ›prosim‹, ›oprostite‹ in ›hvala‹. Oče prihaja domov pijan ko mavra? Sigurno je imel kake pomembne zadeve v zvezi, dandanes ne moreš nič zrihtat brez alkohola. Je pobruhal predsobo? Že spet je mešal pijačo ali pa so mu podtaknili obarvano vodko, on jo slabo prenaša, treba bo pomit tla. Je padel na kavč in zaspal? Ne bomo ga prenesli v posteljo, pretežak je, naj leži tam, pokrila sem ga z deko, spala bom zraven, za vsak primer, če bi se mu poslabšalo. Vara? Jaz nič ne vem, glavno, da ne bi prinesel domov kake nečedne bolezni. Težko rečem, ali ga je ljubila, spala sta ločeno, pogovarjala sta se o tekočih zadevah, mama se je umaknila v kuhinjo, to je bil njen azil, njeno kraljestvo, v katero je oče vstopal poredko, samo takrat, kadar je kupil jetrca ali dajal vodko v hladilnik. Še danes slišim njeno tiho pritoževanje in tarnanje, češ da se nihče ne ozira nanjo, da vse to presega njene moči, ›moram nosit ta križ‹, ›človek obrača, Bog obrne‹. Ponavljala je rečenice, ki jih je prinesla od doma, njena mati je bila v podobni situaciji in podobno kot ona ni pustila, da bi kdo kaj rekel čez njenega moža, miličnika, konfidenta in domačega tirana, zato pa je zmeraj kritizirala očeta, ponavljala je, da ji od vsega začetka ni bil všeč, pijanec in brezbožnež. To, da je pijanec, je še najmanjši problem, vsak dec ga mora na vsake toliko srknit, ampak to, da je mamo speljal s poti vere, to je pa nezaslišano. Kadar je oče slišal to mamino tarnanje, kadar ji je ušel ›o moj Bog‹ ali ›o Jezus‹, je takoj vprašal: ›kaj si pa ti kar naenkrat tako pobožna?‹ Vera je bila v našem domu regulirana, oče je menil, da je tisti, ki verjame v cerkvene prazne marnje, reakcionar in kratkomalo butast, golta opij za ljudstvo in neha razmišljati z lastno glavo. Nismo hodili v cerkev, jaz pa nisem hodil k verouku, ki je sprva potekal v župnišču, po pouku, pozneje pa v šoli. Vsi so vedeli, da ne hodim, zato sem bil heretik, komunajzar, ruska pizda, zato sem bil šmul, čifut, česnojedec, žid. Slab sloves me je spremljal v celotnem naselju, malčki so tekali za mano in vzklikali ›bogdaj‹, da bi preverili, ali bom enako odgovoril, ali bom spravil te besede skozi svoja židovsko-komunistična usta. Odgovoril sem ›bogdaj‹, toda to prazno geslo mi ni zagotavljalo miru, zato je Farba, medtem ko mi je poskušal povleči dol hlače, ponavljal, da ga zanima, kakšen je obrezan kurc. Izmotaval sem se z raznoraznimi izgovori, ponavljal sem, da sem veren, samo k verouku hodim nekje drugje, oni pa so se smejali, češ da hodim v sinagogo. Nazadnje sem se vpisal na verouk, to je bil nagonski odziv kameleona, vsaj kar se tega tiče, sem hotel postati podoben drugim, že med počitnicami sem začel s pripravami, učil sem se zdravamarijo, očenaš, apostolsko vero in resnice Katoliške cerkve, piflal sem se svetopisemske zgodbe in prilike. Med prvo uro veronauka je Tarantela, se pravi redovnica, ki nas je učila, velela, naj pokleknem in naglas molim, torej sem pokleknil in molil, in vsi so me gledali, ali znam besedilo, ali se bom zmotil, ali se bom pokrižal v pravo smer. Tako zelo so me gledali, da sem se seveda zmedel in pozabil, kakšen je križ, nisem vedel, ali je treba najprej narediti gib na levo ali na desno, kar je sestra takoj opazila in me je začela izpraševati katekizem. Vse sem zrecitiral na pamet, ona pa mi je na koncu za domačo nalogo naročila, naj preverim, katere časopise berejo starši, ker je to zelo pomembno, če berejo Trybuno Ludu, živijo v stalnem grehu in se bodo cvrli v peklu. Tako se je začela moja čudna pustolovščina z vero, pustolovščina, ki je trajala tri leta, ker sem verouk pri Taranteli obiskoval do konca osnovne šole. Vera je postala še en strup, še eno mučenje, moral sem simulirati gorečnost, moral sem se pretvarjati, da resno jemljem vse te neumnosti, ki so jih bili polni učbeniki. Na pamet sem se učil odgovorov na vprašanja, ki so se potem pojavljala v testih, in zrecitirati bi jih znal, če bi me zbudili sredi noči. Zakaj je Cerkev sveta? Ker ima za dušo Svetega duha, ki napolnjuje srca vernikov. Od kod izvirajo shizme? Prišepnil jih je satan, toda usmiljena Cerkev je hitro nevtralizirala vplive heretikov. Katere nevarnosti prinaša s seboj življenje brez Boga/evropski življenjski slog? Terorizem, državljanske vojne, splav, evtanazijo. Kaj je kontracepcija? Bogokletno dejanje zanikanja stvarniške moči Boga. Seveda me je najbolj zanimalo vse v zvezi s spolnostjo, sicer pa ne le mene, vsi fantje so po večdesetkrat prebrali pasaže, posvečene onaniji, ki je ›greh, hujši od atomske bombe‹, odlomke o ljubezni, v katerih je pisalo, da se dekleta z lahkoto zaljubljajo, pri fantih pa seks ne sovpada s čustvi, in o spočetju, da mati postane skafander nerojenega otroka in da plod moli skupaj z materjo, ko ta prejema sveto obhajilo. Rezultat je bil ta, da smo Połczyński, naši matematičarki, začeli praviti ›Skafander‹, ker je bila noseča, sicer pa je bila to njena tretja nosečnost in bolj kot svetost plodu nas je zanimalo, ali ima še tesno češpljo, ker je Gucio rekel, da ›mora imet pizdo raztegnjeno kot harmonika‹. Med tema dvema svetovoma ni bilo povezave in vsi so sprejemali njuno popolno ločenost kot nekaj samoumevnega, enako je veljalo za infantilne štorije o uporniški mladini, ki so bile v svarilo navedene v učbeniku za verouk. Na primer zgodba fanta, ki ga je verouk dolgočasil, ki je rad poslušal hard rock, se vpisal na kung fu in končal v sekti. Spomnim se stavka o ritmu rocka, ki se tepe z naravnim ritmom telesa, šokanten stavek, ker smo poslušali AC/DC, Iron Maiden in Slayerje, satanistične skupine, in neopazno drseli proti zlu. Teh praznih marenj nihče ni resno jemal, jasno je bilo, da odrasli poslušajo Marylo Rodowicz ali Ewo Demarczyk in ne vejo, kaj je dobro.

Prevedla Tatjana Jamnik

Odlomek iz knjige: Jerzy Franczak: Da capo. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2018. Str. 27–34.

O knjigi

O avtorju

Jerzy Franczak je Jerzy Franczak (1978) je poljski prozaist, esejist in literarni znanstvenik. Več »

O prevajalki

Tatjana Jamnik je književna prevajalka iz poljščine in češčine. Več »