Domov / Arhiv oznak: strip

Arhiv oznak: strip

Tomaž Lavrič

No, pa je tudi slovenski strip dobil svojo sveto trojico: po Kostji Gatniku (nagrajenec za življenjsko delo leta 2010) in Mikiju Musterju (prav tako, le pet let kasneje) je domači kulturni establišment s podelitvijo najvišjega slovenskega kulturnega priznanja, Prešernove nagrade, medse sprejel še tretjo stripovsko legendo – Iztoka Lavriča.

Lomm
Naslovnica Lavričevega stripa Lomm

Tako smo po očetu slovenskega stripa, Mikiju Musterju, stvarniku mitoloških začetkov, likov Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, ter Kostji Gatniku, svetem duhu domače stripovske scene, ki je s svojo Magno Purgo sredi opojnih 70. let slednjo dvignil med oblake, dobili še drznega sina, Tomaža Lavriča, ki se sicer ni pustil križati za naše grehe in pregrehe, zato pa je te neumorno popisoval in jih ovekovečil prek svoje osupljivo bogate in raznolike ustvarjalnosti, s katero je vtisnil neizbrisen pečat sodobnemu slovenskemu stripu. Domnevamo lahko, da je prav zaradi te svoje (pre)drznosti prejel le »malo« Prešernovo nagrado. A ne bodimo malenkostni.

Podeljevalci nagrade, upravni odbor Prešernovega sklada, so pri utemeljitvi Lavričeve nagrade izpostavili predvsem njegovo stripovsko dejavnost v zadnjih dveh letih, v prvi vrsti stripa Lomm, distopično pripoved o postapokaliptičnem svetu, v čigar zverinjaku je človek (ime stripa izhaja iz izgovorjave francoske besede l’homme, človek, kakor ostale zveri poimenujejo Lomma) zaničevani, marginalizirani in prezira deležni mutant, ter njegovo hudo kontroverzno (za nekatere celo prehudo), a tudi prekleto zanimivo in vznemirljivo »ateistično branje« najstniških dogodivščin Jezusa in njegovih pajdašev, ki ga upodobi v stripu Tolpa mladega Ješue. Če je bil prvi, torej Lomm, najprej izdan v tujini (pri nas ga je leta 2015 izdala založba Buch), in sicer v Franciji, pri založbi Glénat (zbirka Vents d’Ouest), kjer je že v preteklosti izdal kar nekaj svojih stripovskih albumov, pa je bila Tolpa mladega Ješue menda tudi zanje vse preveč drzen zalogaj. Tako se je najprej – zaenkrat pa tudi izključno – pojavila v tedniku Mladina, ki Lavričeve stripe objavlja že skoraj tri desetletja.

Diareja
Državljan Diareja ali kdo je Tomaž Lavrič, rež. Dušan Moravec

Jure Mikuž je v predgovoru h katalogu z naslovom Čarobni jezik stripa, ki je spremljal istoimensko pregledno razstavo Lavičevega dotedanjega dela, postavljeno v Cankarjevem domu leta 2015, zapisal, da je »Lavrič umetnik, ki obvlada vse elemente stripa, komične ilustracije, satirične karikature in vseh drugih sorodnih zvrsti.« Osupljivo suveren je tako na ravni risbe, kot tudi pripovedi, ki je enkrat surovo realistična, drugič karikirajoča in zafrkantska, spet tretjič pa izrazito lirična. Tako se na primer njegovi kolegi v Lommu navdušujejo predvsem nad njegovo galerijo človeških in človeku podobnih likov, pri katerih je jasno razvidno njegovo natančno poznavanje anatomije, pri Tolpi mladega Ješue pa nad njegovim pretanjenim občutkom za kadriranje in montažo stripa.

A ne le tadva: tudi Lavričeva zgodnja dela – od kultnega Rdečega alarma, tega poklona ljubljanski pankerski sceni s konca 70. in začetka 80. let, ki je hkrati krasna, nepretenciozna zgodba o odraščanju, o najstniškem uporništvu in nostalgiji, in tesnobno lepih Bosanskih basni, iskrenega in stripovsko pravovernega posvetila prijatelju Ivu Štandekerju, v katerih govori tako o nekdanji skupni državi, kot tudi o nesmiselnosti in surovosti bratomorne morije, ki se je odvijala na njenih tleh, prek danes kultne politične satire, Diareje, tega jedkega komentarja aktualnih družbeno-političnih razmer, pa vse do novejših del, kakršno je Slepo sonce, ta cikel liričnih znanstveno-fantastičnih zgodb – kar kličejo po naši pozornosti in se ponujajo v branje. Nenazadnje že zato, da vidimo, kako pri nas stripu – in sicer kljub in navkljub nekaterim, izrazito nenaklonjenim mu okoliščinam, v prvi vrsti tisti duhovni zaplankanosti naše podalpske doline ter včasih že prav slinavemu konformizmu in zadrtemu tradicionalizmu njene kulturne sfere – pravzaprav sploh ne gre tako zelo slabo.

Winshluss: In God We Trust

In God We Trust, Winshluss
In God We Trust, Winshluss

Le kako bi začeli drugače, kot pa z branjem tistega temeljnega dela, Knjige, ki jo zahodna civilizacija rada prevzetno razglaša celo za knjigo vseh knjig – torej Biblije oziroma Svetega pisma. Naj v njej vidimo zibelko zahodne duhovno-religiozne tradicije ali pa nasprotno enega prvih bojnih klicev k družbenem prevratu oziroma k boju za pravičnejšo družbeno ureditev – vsi se verjetno strinjamo s tem, da gre ne glede na našo interpretacijo te za eno temeljnih del zahodnega pripovedništva, zbirko tistih zgodb in mitov, ki jih pozna skoraj vsakdo.

In prav slednje je spodbudilo že mnoge avtorje sodobnega stripa, da so se lotili lastne interpretacije svetopisemskih zgodb: od vsestranskega francosko-italijanskega ustvarjalca Tonina Benacquista (pogostega soscenarista režiserja Jacquesta Audiarda, s katerim sta na primer za scenarij tudi pri nas videnega filma Utrip, ki ga je preskočilo moje srce, prejela številne mednarodne nagrade), ki je leta 2007 v sodelovanju z Nicolasom Barralom izdal strip Die n’a pas répons à tout (Bog nima vseh odgovorov), do  legendarnega ameriškega underground striparja Roberta Crumba. A če predvsem za slednjega velja, da je s svojo Genezo (The Genesis iz leta 2009, ki se prav tako nahaja na policah Striparne v Pritličju) pustil pri ljubiteljih stripa nemalo grenkega priokusa (zaradi njegovega vse preveč spoštljivega in zadržanega branja Biblije), pa zato Winshluss (s pravim imenom Vincent Paronnaud), ena osrednjih figur francoskega neodvisnega stripa in za mnoge eden največjih mojstrov mračnega, obešenjaškega humorja, tudi tokrat, ob spopadu s še enim izmed temeljnih del zahodnega pripovedništva znova ni razočaral. Po skoraj dekonstruktivistične branju Ostržka nas tokrat v družbi sv. Frančiška Asiškega popelje skozi labirint povesti stare in nove zaveze. Sam sv. Frančišek je tu prikazan kot skeptik, ki rad srkne kupico ali dve posvečenega vina, zaradi česar ima nos rdeč kot jagoda. Tudi sam Bog, ki je videti kot kak ostareli član motoristične bande, rad srkne rujno kapljico, še raje pa nerodno zapeljuje bolj ali manj lepe dame. Omeniti seveda moramo še Jezusa, božjega sina, ki se kot vsak sin očetu rad upira. Ta upor pa začini s svojo punk fazo. Winshluss bralca spretno vodi od parodije stripov o superherojih (poglavje Bog proti Supermanu), do zgodb o tragičnih prešuštvovanjih, od mitov o stvarjenju sveta, do skoraj akademskih študij o skrivnostnem izginotju dinozavrov. Skratka, gre za prodorno, igrivo, a tudi sočno in žmohtno ter za povrh še šokantno branje. Obvezno za vse stripovske škandalofile!

[taq_review]