Domov / Živa scena / Osebnost / Portret / Tomaž Lavrič
Nagrajenec Prešernovega sklada
Tomaž Lavrič

Tomaž Lavrič

No, pa je tudi slovenski strip dobil svojo sveto trojico: po Kostji Gatniku (nagrajenec za življenjsko delo leta 2010) in Mikiju Musterju (prav tako, le pet let kasneje) je domači kulturni establišment s podelitvijo najvišjega slovenskega kulturnega priznanja, Prešernove nagrade, medse sprejel še tretjo stripovsko legendo – Iztoka Lavriča.

Lomm
Naslovnica Lavričevega stripa Lomm

Tako smo po očetu slovenskega stripa, Mikiju Musterju, stvarniku mitoloških začetkov, likov Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, ter Kostji Gatniku, svetem duhu domače stripovske scene, ki je s svojo Magno Purgo sredi opojnih 70. let slednjo dvignil med oblake, dobili še drznega sina, Tomaža Lavriča, ki se sicer ni pustil križati za naše grehe in pregrehe, zato pa je te neumorno popisoval in jih ovekovečil prek svoje osupljivo bogate in raznolike ustvarjalnosti, s katero je vtisnil neizbrisen pečat sodobnemu slovenskemu stripu. Domnevamo lahko, da je prav zaradi te svoje (pre)drznosti prejel le »malo« Prešernovo nagrado. A ne bodimo malenkostni.

Podeljevalci nagrade, upravni odbor Prešernovega sklada, so pri utemeljitvi Lavričeve nagrade izpostavili predvsem njegovo stripovsko dejavnost v zadnjih dveh letih, v prvi vrsti stripa Lomm, distopično pripoved o postapokaliptičnem svetu, v čigar zverinjaku je človek (ime stripa izhaja iz izgovorjave francoske besede l’homme, človek, kakor ostale zveri poimenujejo Lomma) zaničevani, marginalizirani in prezira deležni mutant, ter njegovo hudo kontroverzno (za nekatere celo prehudo), a tudi prekleto zanimivo in vznemirljivo »ateistično branje« najstniških dogodivščin Jezusa in njegovih pajdašev, ki ga upodobi v stripu Tolpa mladega Ješue. Če je bil prvi, torej Lomm, najprej izdan v tujini (pri nas ga je leta 2015 izdala založba Buch), in sicer v Franciji, pri založbi Glénat (zbirka Vents d’Ouest), kjer je že v preteklosti izdal kar nekaj svojih stripovskih albumov, pa je bila Tolpa mladega Ješue menda tudi zanje vse preveč drzen zalogaj. Tako se je najprej – zaenkrat pa tudi izključno – pojavila v tedniku Mladina, ki Lavričeve stripe objavlja že skoraj tri desetletja.

Diareja
Državljan Diareja ali kdo je Tomaž Lavrič, rež. Dušan Moravec

Jure Mikuž je v predgovoru h katalogu z naslovom Čarobni jezik stripa, ki je spremljal istoimensko pregledno razstavo Lavičevega dotedanjega dela, postavljeno v Cankarjevem domu leta 2015, zapisal, da je »Lavrič umetnik, ki obvlada vse elemente stripa, komične ilustracije, satirične karikature in vseh drugih sorodnih zvrsti.« Osupljivo suveren je tako na ravni risbe, kot tudi pripovedi, ki je enkrat surovo realistična, drugič karikirajoča in zafrkantska, spet tretjič pa izrazito lirična. Tako se na primer njegovi kolegi v Lommu navdušujejo predvsem nad njegovo galerijo človeških in človeku podobnih likov, pri katerih je jasno razvidno njegovo natančno poznavanje anatomije, pri Tolpi mladega Ješue pa nad njegovim pretanjenim občutkom za kadriranje in montažo stripa.

A ne le tadva: tudi Lavričeva zgodnja dela – od kultnega Rdečega alarma, tega poklona ljubljanski pankerski sceni s konca 70. in začetka 80. let, ki je hkrati krasna, nepretenciozna zgodba o odraščanju, o najstniškem uporništvu in nostalgiji, in tesnobno lepih Bosanskih basni, iskrenega in stripovsko pravovernega posvetila prijatelju Ivu Štandekerju, v katerih govori tako o nekdanji skupni državi, kot tudi o nesmiselnosti in surovosti bratomorne morije, ki se je odvijala na njenih tleh, prek danes kultne politične satire, Diareje, tega jedkega komentarja aktualnih družbeno-političnih razmer, pa vse do novejših del, kakršno je Slepo sonce, ta cikel liričnih znanstveno-fantastičnih zgodb – kar kličejo po naši pozornosti in se ponujajo v branje. Nenazadnje že zato, da vidimo, kako pri nas stripu – in sicer kljub in navkljub nekaterim, izrazito nenaklonjenim mu okoliščinam, v prvi vrsti tisti duhovni zaplankanosti naše podalpske doline ter včasih že prav slinavemu konformizmu in zadrtemu tradicionalizmu njene kulturne sfere – pravzaprav sploh ne gre tako zelo slabo.

Se vam prispevek zdi uporaben?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Povprečna ocena / 5. Število glasov:

Ker se vam prispevek zdi uporaben ...

Spremljajte naše objave na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da vam prispevek ni všeč.

Kako ga lahko izboljšamo?

Preberite še

Winshluss: In God We Trust

Winshluss: In God We Trust

Le kako bi začeli drugače, kot pa z branjem tistega temeljnega dela, Knjige, ki jo …

Dodaj odgovor