Domov / Pod lupo / Strokovna refleksija / Wiera Gran – pozaba, upor in svoboda govora
Wiera Gran
Wiera Gran

Wiera Gran – pozaba, upor in svoboda govora

Agata Tuszyńska: Obtožena: Wiera Gran. Prev. Tatjana Jamnik (Modrijan, 2015)
Agata Tuszyńska: Obtožena: Wiera Gran. Prev. Tatjana Jamnik (Modrijan, 2015)

Prevajalska refleksija ob prevodu knjige Agate Tuszyńske Obtožena: Wiera Gran

Spremne besede[1] ne morem zastaviti drugače kot subjektivno. Vem, kako bi jo bilo treba napisati, da bi ustvarjala videz objektivnosti. A nobeno besedilo ni objektivno, četudi je takšno videti. Avtor namreč lahko izhaja zgolj iz lastnih izkušenj in spoznanj, pa čeprav črpa iz tega, kar so napisali ali izrekli drugi.

Želim si, da bi bralke in bralci prevoda knjige Agate Tuszyńske Obtožena: Wiera Gran v tem besedilu našli informacije, ki jim bodo življenjsko zgodbo poljske pevke Wiere Gran osvetlile še iz drugih zornih kotov, in skozi odlomke intervjujev spoznali stališča avtorice njene biografije. Hkrati bi jih rada vzpodbudila, da bi segli po knjigah, ki nudijo miselna orodja za samostojno, kritično razmišljanje in analizo pojavov, ki jih lahko prepoznamo tudi v slovenski družbi. Kajti takšen je bil po mojem avtoričin namen: skozi odstiranje preteklosti odpirati obzorja, da bi lažje razumeli sedanjost in izbrali nedestruktivno pot v prihodnost.

***

Ime poljske pisateljice, pesnice in publicistke Agate Tuszyńske pri nas ni povsem neznano. Leta 2000 smo v Novi reviji lahko prebrali odlomek njene biografije o Isaacu Bashevisu Singerju v prevodu Jane Unuk, leta 2014 pa je dopisnik Dela Branko Soban objavil poročilo o ameriški izdaji knjige z naslovom The Accused: Vera Gran in intervju z avtorico, s katero se je srečal med njenim newyorškim postankom v okviru promocije v ZDA.

Agata Tuszyńska se je rodila 25. maja 1957 v Varšavi. Diplomirala je iz zgodovine gledališča na varšavski akademiji za gledališče in doktorirala iz humanističnih znanosti na Inštitutu za umetnost Poljske akademije znanosti. V letih 1987–1992 je bila asistentka na Inštitutu za literarne raziskave v Varšavi, od 1996 do 1998 je predavala na Centru za novinarstvo, od leta 2001 pa uči umetnost reportaže in literarnega intervjuja na Univerzi v Varšavi. Od leta 2011 sodeluje z varšavskim Inštitutom za reportažo.

Agata Tuszyńska s svojimi knjigami
Agata Tuszyńska s svojimi knjigami

Doslej je objavila 19 knjižnih del, med drugim biografijo Marie Wisnowske, poljske igralke s preloma 19. in 20. stoletja (Wisnowska, 1990), spomine poljske pisateljice in feministke Irene Krzywicke z naslovom Izpovedi pohujševalke (Wyznania gorszycielki, 1992) in njeno biografijo Dolgo življenje pohujševalke: usoda in svet Irene Krzywicke (Długie życie gorszycielki. Losy i świat Ireny Krzywickiej, 1999), biografijo Singer: pokrajine spomina (Singer. Pejsaże pamięci, 1994), reportažo Nekaj portretov s Poljsko v ozadju: izraelske reportaže (Kilka portretów z Polską w tle. Reportaże izraelskie, 1993) in monografijo Obtožena: Wiera Gran (Oskarżona: Wiera Gran, 2010; slov. prevod 2015). Zelo odmevni sta bili tudi njeni knjigi Družinska zgodovina strahu (Rodzinna historia lęku, 2005), v kateri je opisala usodo svojih poljskih in židovskih prednikov med drugo svetovno vojno in po njej, ter Vaje iz izgube (Ćwiczenia z utraty, 2007) o zadnjih mesecih življenja njenega moža Henryka Daska, ki je umrl zaradi možganskega tumorja. V knjigi Zakonca Tyrmand: ameriška romanca (Tyrmandowie. Romans amerykański, 2012) piše o avtorju romana Hudič Leopoldu Tyrmandu in njegovi ameriški ženi Mary Ellen Fox. Objavila je tudi šest pesniških zbirk, nazadnje Upanje 2 (Nadzieja 2, 2010). Skupaj z Jerzyjem Żurkom je napisala dramo v šestih prizorih Wiera (2013).

Njene knjige so bile doslej prevedene v francoščino, italijanščino, španščino, nemščino, nizozemščino, grščino, hebrejščino in korejščino. Poljski center PEN ji je podelil nagrado Ksaweryja Pruszyńskega za izjemne dosežke na področju dokumentarne literature in leposlovja.

***

Knjiga Obtožena: Wiera Gran se med biografije uvršča zgolj pogojno, saj je žanrsko hibridna. Agata Tuszyńska nasploh ne mara etikete biografinje.

Knjiga o Wisnowski je izšla leta 1990. Ste takrat pomislili: zdaj sem pa biografinja?

S poimenovanji naj se ukvarjajo drugi, jaz o sebi ne razmišljam tako. Pišem knjige. Različne. Mogoče bi bil boljši izraz pisateljica?

Ali pa mogoče reporterka?

In še detektivka, arheologinja, popotnica. Za pisanje tovrstnih knjig moraš imeti najbolj klasične lastnosti reporterja po receptu Ryszarda Kapuścińskega: potrpljenje, ponižnost, vztrajnost, vzdržljivost, kanček sreče in norosti. Treba je znati zlesti v vsako luknjo, navezati stik z vsakomer, se znati pogovarjati z junakom, če je živ, ali s pričami njegovega življenja, znati poiskati neočitne priče in zastavljati vprašanja. Treba je pokazati kanček bistrosti, povezovati sledi in dokumente, vire in poročila tako, da bo junak na prizorišču stal iz vseh strani osvetljen z reflektorjem. Profesor[2] bi pripomnil, da je treba poznati tudi zgradbo reflektorja! Ključna pri mojem delu je beseda »razumeti«. Toda biografistika je tudi detektivska dejavnost. Poskus odkriti junakovo skrivnost, prodreti v njegovo notranjost. In povabiti bralca, naj tja vstopi, da bo to videl, občutil in preveril sam.

(Grzebałkowska, Tuszyńska 2013)

Tuszyńska ne skriva perspektive, iz katere piše. Po eni strani je dokumentaristka in zapisovalka pričevanja Wiere Gran, po drugi pa v knjigi poroča o tem, kako je sama doživljala soočenje z legendarno šansonjerko, ki jo je spoznala kot osamljeno starko. Tako se mešanica biografije in spominov prepleta z zvrstjo osebne dokumentarne oz. nefikcijske literature. Pri pisanju se je oprla tudi na tradicijo literarnega intervjuja in reportaže. V knjigi med drugim najdemo številne aluzije na besedilo Hanne Krall Prehiteti Boga (Zdążyć przed Panem Bogiem, 1976; slov. prevod 2010), literarni pogovor z Markom Edelmanom, edinim preživelim članom štaba vstajnikov v varšavskem getu (med zbiranjem gradiva, s katerim je preverjala izpoved Wiere Gran, je Tuszyńska obiskala tudi njega in njegovo ženo), zasledimo pa tudi navezave na knjigo Pogovori z rabljem (Rozmowy z katem, 1977, necenzurirana verzija 1992; slov. prevod 1979), v kateri je Kazimierz Moczarski zapisal svoje zaporniške diskusije z oficirjem SS Jürgnom Stroopom, ki je leta 1943 zatrl vstajo v varšavskem getu in ukazal, da se geto požge.

O Wieri Gran je Tuszyńska prvič slišala v enem izmed poljskih salonov v Parizu, pritegnili sta jo besedi »pevka« in »kolaborantka«. A do trenutka, ko je začela raziskovati njeno življenjsko usodo, je preteklo kar nekaj vode, saj je bila tačas ravno zatopljena v pisanje Družinske zgodovine strahu, »izpovedi otroka iz poljsko-židovske družine, ki so mu odvzeli del identitete, jo v njegovo dobro pred njim skrili, in ki pozneje poskuša dopolniti manjkajoče fragmente spominov« (Grzebałkowska, Tuszyńska 2012). Agata Tuszyńska je namreč pri devetnajstih izvedela, da je napol Židinja in da bila njena mama kot desetletna deklica skupaj s svojo materjo ujeta v varšavskem getu.

So starši vedeli, da pišete to knjigo?         

Ja, pred objavo sem jim jo dala prebrati.

In kako so jo sprejeli?

Le kako? Soočenje s tujimi spomini in interpretacijo skupne preteklosti je ponavadi burno. Poleg tega je ta knjiga nekakšna izdaja – družinskih skrivnosti, tistega, kar so hoteli prikriti in so v to vlagali dosti truda. Stric Oleś, Poljak, naš družinski junak, ki se je oženil z eno izmed sester mojega židovskega dedka in rešil vse, ki so mu to dovolili, je rekel: »Premisli, kaj delaš! To je nevarno. Če imaš dvobarvnega otroka, na eni strani belega, na drugi pa črnega, in živiš v državi, kjer sovražijo črne, ga je treba obrniti tako, da bo proti svetu gledala bela stran.« Živel je skoraj sto let, nemara je pa vedel, kaj govori? Vem, da je bilo to za moje domače težko čtivo, ampak zame je bila to notranja nuja. Vedela sem, da to knjigo moram napisati, drugače ne bom mogla iti naprej v življenju in pri delu. Prinesla mi je olajšanje in me osvobodila strahu.

Kakšen je bil ta strah? Da bo kdo za vami zavpil »ti Židinja«?

Ja, občutek imam, da je bil to strah, ki sem ga nezavedno podedovala po mami. S to razliko, da je ona preživela geto, skrivanje po koših za perilo in kleteh, smrt matere in družine, vedela je, česa se boji. Jaz sem se bala z njenim strahom, neizgovorjenim. Moral je nekje tičati, v zraku, v stenah, pod kožo. Nisem se bala, da me bo kdo udaril, ampak sem imela občutek, kot da sem slabša, da me mora biti sram. To zdaj poskušam formulirati še enkrat, ker je to že preteklost. Spominjam se svojega prvega potovanja v Izrael, spomladi 1991. Takrat sem že vedela, kdo sem, poznala sem zgodbo mamine družine, Goldsteinov in Przedborskih, a sem na vprašanje o svojih koreninah odgovarjala, da sem Poljakinja. Nisem bila sposobna spraviti iz sebe, da sem Židinja. Čeprav bi mi to olajšalo dosti reči, stike, srečanja. Zaradi te izjave se je pred mano zaprlo kar nekaj vrat. Veliko slabega o Poljakih med drugo svetovno vojno so mi povedali. Pa bi bilo dovolj, če bi rekla: »Vem, mojo mamo so šmalcovniki[3] odpeljali na gestapo izpred vhoda v geto.« Takrat nisem znala. Zdaj znam. In sem na strani tistih, ki jih napadajo. Na strani šibkejših.

(Grzebałkowska, Tuszyńska 2012)

Ob pisanju Družinske zgodovine strahu se je prvikrat lotila zbiranja pričevanj in raziskovanja arhivskega gradiva o varšavskem getu. Skozi spomine Wiere Gran ga je ugledala v povsem drugačni luči. Pred njo se je odprlo »sivo območje« – svet tihotapcev, židovskih gestapovcev in kabaretov. Tuszyńska pojasnjuje, da je poskušala predstaviti vse vidike tamkajšnjega življenja, tudi gledališča, kavarne in nočne lokale, kjer so se prebivalci geta zabavali ali vsaj poskušali pozabiti, kaj se godi okoli njih. »Sprva niso imeli občutka, da se dogaja holokavst. Niso vsi trpeli revščine in lakote. Nima vsakdo v sebi gena junaštva. In ne rodi se vsak kot borec. Resnice ne morem zamolčati samo zato, da bi bila politično korektna.« (Rydlewska, Tuszyńska 2013: 27)

Tuszyńska se zaveda, da so zgodbe posameznikov, ki so doživeli drugo svetovno vojno in vsak na svoj način poskušali preživeti, polne mračnih, prikritih skrivnosti. Vendar meni, da jih je vredno izkopavati, saj to potrebujemo, da bi lahko v celoti razumeli sebe kot ljudi. Kakšne odločitve bi sprejemali, kako bi ravnali, če bi nam bilo dano živeti v getu? Kakšno ceno bi morali plačati za preživetje?

Pričujoča knjiga je tako predvsem dokument o vsakdanjem življenju za zidovi geta in soočanju njegovih prebivalcev z realnostjo. Tuszyńska je kartografirala kolektivno memorijo[4] ljudi, ki jih je povezalo dejstvo, da so živeli v getu in preživeli vojno. Židje so bili v Varšavi od 16. novembra 1940 do srede maja 1943 prisiljeni sobivati na zaprtem območju, ki ga je nemška okupacijska oblast večkrat krčila. Ljudje, ki so pred izbruhom vojne pripadali različnim družbenim razredom in stanovskim skupinam, so po sili razmer postali getovska skupnost. Preživeli iz geta so bili (poleg pripadnikov poljskega odporniškega gibanja, ki je delovalo tudi tam) po vojni glavni nosilci memorije te skupnosti. Varšavski geto je postal njihov kraj memorije, njihova spominska stična točka, h kateri so se vračali še dolgo po koncu vojne, čeprav bi nekatere spomine, na primer na nič kaj junaške strategije preživetja, najraje izbrisali. A kot opozarja Tuszyńska: resnica o tistih časih je siva, ne črno-bela (Kim, Tuszyńska 2013).

Prebivalci geta niso slutili, kam peljejo nacistični ukrepi. Poskušali so živeti, kolikor normalno se je v danih razmerah dalo. Pisateljica poudarja, da jih ni opisovala zgolj kot žrtve ali junake (Raczek, Tuszyńska 2013). Pisala je o konkretnih, navadnih, »malih« ljudeh, ki so se znašli v skrajni situaciji, katere razsežnosti in katastrofalnosti spočetka niti niso hoteli pripustiti v zavest in kar niso mogli verjeti svarilu podzemnih organizacij, da vlaki z Umschlagplatza vozijo v koncentracijsko taborišče Treblinka. Tuszyńska se zaveda, da so zgodbe posameznikov, ki so doživeli drugo svetovno vojno in vsak na svoj način poskušali preživeti, polne mračnih, prikritih skrivnosti. Vendar meni, da jih je vredno izkopavati, saj to potrebujemo, da bi lahko v celoti razumeli sebe kot ljudi. Zanima jo resnica posamezne usode, in ne kalupi, po katerih naj bi bil junak že kar vsak, ki je preživel vojno. (Rydlewska, Tuszyńska 2013: 27) Zato ne obsoja, temveč posluša in skuša razumeti. Ključno vprašanje, ki ga zastavlja sama sebi in z njim spodbuja v premislek tudi bralke in bralce, je: Kakšne odločitve bi sprejemali, kako bi ravnali, če bi nam bilo dano živeti v getu? Kakšno ceno bi morali plačati za preživetje?

Iz geta je Tuszyńska svoji protagonistki sledila v čase po drugi svetovni vojni. Pri tem se je dotaknila še ene nevralgične točke kolektivne memorije: povojnega obračunavanja preživelih med sabo. Tik po vojni se je sprožil plaz obtožb proti domnevnim kolaborantom, ki mu je sledila vrsta sodnih procesov. Židje so, paradoksno, krivce za vojne grozote iskali celo v svojih vrstah. Kot da bi ljudje, ki so jih nacisti določili za eksterminacijo, lahko kako vplivali na realnost, ki jih je doletela.

Tudi Wiera Gran se je znašla med tistimi, ki so morali sesti na zatožno klop. Židovsko občansko sodišče jo je spoznalo za nedolžno, a kljub oprostilni sodbi je njena negativna družbena reprezentacija,[5] na katero je v Parizu naletela tudi Tuszyńska, obveljala tako rekoč do konca njenega življenja. Govorice so se širile z nezadržno hitrostjo in jo še desetletja po vojni zasledovale po vsem svetu: v Izraelu, Venezueli, Franciji …

Na procesih proti Veri Gran ni bilo niti enega človeka, ki bi lahko rekel: »Videl sem jo sodelovati z Nemci!« Namesto tega govorijo: »Slišal sem, da jo je nekdo videl z Nemci!« Te besede so šle skozi nešteto ust. Postala je nekakšen grešni kozel, inkarnacija njihovih grehov. V boju za preživetje ljudje počnejo stvari, na katere kasneje niso ponosni. Morda je res spala z Nemci. Pa kaj potem? Morala in hotela je preživeti. Prepričana sem, da ni nikogar ovadila. Kdo smo mi, da bi sodili ljudi, ki so se v tistih strašnih časih v getu borili za golo preživetje? Bila je vojna. Zaradi enega napačnega koraka si lahko bil ob življenje. Pet let so se ljudje morali skrivati in se boriti za preživetje. Življenje je bilo polno strahu. V getu in na drugi strani …

… na arijski strani zidu?

Tam ga je bilo še več. Ljudje so živeli v nenehnem strahu, da nekdo vohuni za njimi ali da jih bo ovadil, če so koga skrivali. Življenje je bilo ena sama mora. Instinkt za preživetje je bil takrat najmočnejši nagon. Poglejte Szpilmana! Kako je on preživel? Zakaj on ni končal v taborišču? Nihče ne ve, kaj se je v resnici dogajalo v getu.

(Soban, Tuszyńska 2013)

Wiera Gran
Wiera Gran

Po mnenju nekaterih njenih sodobnikov je bila Wiera Gran za grešnega kozla prikladna bržčas zato, ker je bila slavna in povrhu vsega še inteligentna lepotica. Na delu naj bi bila torej zavist. Toda ta argument pojasnjuje kvečjemu osebne motive nosilcev mnenja (posameznika oz. posameznikov, ki so govorice sprožili), ne pa tudi, zakaj je fama o popularni šansonjerki iz kavarne Sztuka sploh lahko padla na plodna tla ter se tako bliskovito razširila in trdovratno ohranjala, niti tega, zakaj je bila Granova kot pevka po vojni marginalizirana in nazadnje odrinjena v pozabo. Če se želimo približati odgovorom na ta vprašanja, moramo razširiti zorni kot na družbeni prostor in družbene strukture. Pri analizi in interpretaciji pojavov si lahko pomagamo s spoznanji družboslovnih ved, kot sta sociologija in zgodovinska antropologija.

Ob prebiranju zapisnikov obremenilnih prič na sodnem procesu, zlasti tistih, ki Wiere Gran niso dobro poznale, sem dobila vtis, da so se nanjo nekako prilepili negativni atributi estradnic in drugih razkošno živečih prebivalk varšavskega geta, ki niso imele zadržkov glede intimnih odnosov s konfidenti gestapa (npr. Franciszka Mann[6] in sestre Wentland). Kot da bi pevka postala nekakšen simbol kolaboracije z gestapom in zaradi tega vlekla nase sovraštvo preživelih, ki so si po koncu vojne želeli, da bi bili kolaboranti kaznovani, in neredko hlepeli po maščevanju. Obrekovanje in poklicno šikaniranje, ki ju je doživela Wiera Gran, sta bila neke vrste linčanje. Na njenem primeru tako lahko vidimo način delovanja družbe, ki ga je Iztok Osojnik (2013) v svoji zgodovinskoantropološki študiji – sicer skozi analizo širšega družbeno-zgodovinskega konteksta okoliščin vznikanja totalitarnih sistemov – opisal kot »strukturo homo sacer«. Osojnikova hipoteza je, da je skupnosti zločin (nad posameznikom ali posamezno družbeno skupino) potreben zato, da se lahko konsolidira. Sovraštvo, ki je temeljilo na perpetuiranem obrekovanju, je mobiliziralo preživele iz geta v gonjo proti Granovi, kar jih je tesneje povezalo.

A pojdimo še malo globlje in se vprašajmo, kako se je v »javnem mnenju«[7] poljske židovske srenje oblikovala negativna podoba Wiere Gran, ki se je sčasoma prenesla tudi v širšo poljsko družbo. In čemu je skupnost tako zlahka in nekritično (»nereflektirano in neproblematizirano« (Kramberger 2002: 74)) sprejela in reproducirala njeno negativno reprezentacijo. Ključ za razumevanje mehanizma, ki se je sprožil v primeru Wiere Gran, najdemo v raziskavah kolektivne memorije; tu nam bo v oporo zlasti razprava Taje Kramberger (2002) o produkciji »javnega mnenja« in strategijah pozabe.

Da to, kar se je šansonjerki pripetilo (obrekovalsko linčanje, generiranje in transmisija negativne reprezentacije, marginalizacija in posledično potisnjenje v kolektivno pozabo) ni bil enkraten, temveč širši družbeni in strukturni pojav, pričajo zgodbe drugih »slehernikov«, ki jih je v knjigi predstavila Tuszyńska. Scenarij družbene diskvalifikacije je bil verjetno takšenle: Nekdo (nosilec mnenja oz. predsodka) je v getu lansiral mnenje, da določena oseba kolaborira z okupatorjem. To je postalo podlaga za kasnejše govorice (famo) v srenjski skupnosti, ki so jih širili prenašalci mnenja, ta oralna praksa nereflektiranega in neproblematiziranega prenašanja začetnega predsodka pa je pripomogla, da se je razvilo »javno mnenje« (doksa). In rezultat? »Dolgi nizi prenosa mnenj, govoric in izročil skozi čas, ki oblikujejo kontinuum brez ustreznih kvalitativnih selekcijskih oz. racionalnih filtrov, zato pa se dogajajo prek v družbo projiciranih ›sorodstvenih in klientelnih odnosov‹ (Bourdieu 1980/2002), značilnih za srenjske skupnosti, se postopoma sprijemljejo v kolektivno memorijo.« (Kramberger 2002: 83) Negativna reprezentacija nazadnje postane del sistema spominov določene skupnosti, ki čakajo na priklic.

Jonas Turkow
Jonas Turkow

Če poskusimo določiti mesto, ki ga je Wiera Gran zasedala v (getovskem in židovskem, pozneje pa tudi širšem poljskem) kulturnem polju,[8] in razmerja, v katerih je bila v njem z drugimi agensi, vidimo, da je imela kot nadarjena in samorealizirana šansonjerka zelo velik simbolni kapital. V tridesetih letih in do leta 1943 v Varšavi, Lvovu in Krakovu ji je bilo to priznano tudi v javnosti, saj je imela sloves zvezde. Prelom se je zgodil po koncu vojne. Ključni figuri, s strani katerih so prihajale obtožbe o njeni domnevni kolaboraciji z gestapovskimi konfidenti, sta bila Jonas Turkow in Władysław Szpilman. Turkow, ki je bil najverjetneje nosilec negativnega mnenja o njej (tj. je sprožil govorice), je imel v getu kot vodja koncertne agencije, ki je izdajala dovoljenja za kulturne prireditve, položaj moči (po besedah Wiere Gran je bil cenzor po pooblastilu gestapa)[9] in potemtakem predvsem velik ekonomski kapital. Oblastno pozicijo je ohranil tudi po vojni, ko je v okviru Centralnega komiteja poljskih Židov raziskoval primere židovske kolaboracije. Szpilman, ki je bil morda samo prenašalec mnenja, je po vojni zasedal položaj direktorja glasbenega uredništva Poljskega radia, kjer je imel moč odločati o programu in sodelavcih nacionalnega radia.

Władysław Szpilman
Władysław Szpilman

Turkowova in Szpilmanova družbena reprezentacija v povojni Poljski je bila pozitivna (ali celo izjemno pozitivna, saj v njunih biografijah v Wikipediji lahko preberemo, da sta imela oba zasluge pri odporniškem gibanju), čeprav je obstajal sum, da sta v getu sodelovala z gestapom, kakor je Wiera Gran trdila v svojih izpovedih Agati Tuszyński, pred tem pa napisala v avtobiografiji Štafeta obrekljivcev: Pevkina avtobiografija (Sztafeta oszczerców: Autobiografia śpiewaczki, 1980). Zato lahko predpostavljamo, da so pripadniki židovske srenjske skupnosti (z izjemo tistih, ki so Granovo dobro poznali in jo cenili) njuna mnenja najverjetneje sprejemali kot verodostojna zato, ker sta imela Szpilman in Turkow pomemben družbeni položaj in sta torej veljala za avtoriteto.

Turkow je bil na procesu Židovskega občanskega sodišča med obremenilnimi pričami, Szpilman pa je bil, po sodnih zapisnikih sodeč, bolj zadržan. In čeprav se zdi, da je bilo prič, ki so potrjevale neoporečnost obnašanja Wiere Gran, več kot tistih, ki so jo obtoževale (zaradi česar jo je sodišče bržkone tudi oprostilo), je nazadnje o njej obveljalo »javno mnenje«, da je med vojno ovajala Žide, ki je začelo krožiti po svetu. Nereflektirano ponavljanje mnenj za avtoritetami (kar je, kot ugotavlja Taja Kramberger (2002: 83) značilno zlasti za manjše, neavtonomne srenjske skupnosti) je odprlo vrata za prehod negativne reprezentacije Wiere Gran v kolektivno memorijo.

Kot opozarja Krambergerjeva (2002: 82), sta produkcija in reprodukcija »javnega mnenja« nedvomno oblastni strategiji manipulacije s pozabo,[10] katerih namen je izrivanje kompetentnejših in suverenih oseb iz polja, da bi njihovo družbeno mesto s pomočjo (avto)reprezentacij zasedli manj izjemni oz. povprečnejši ljudje. Gre torej za »motiviran proces izrivanja motečih elementov v pozabo« (prav tam), ki vodi v neke vrste vladavino mediokritet. Antagonizem Gran-Szpilman neverjetno spominja na primer Bartol-Vidmar, ki ga je analizirala Krambergerjeva (2002, 2009). Pri obeh dvojicah je, kot kaže, šlo za prevzem (prestižnega) družbenega mesta in zabris »konkurenta« v kolektivni memoriji.[11]

Wiera Gran se je vztrajno borila, da bi dokazala svojo nedolžnost in da bi svet priznal njeno resnico – pravico[12] si je na Poljskem in v Izraelu prizadevala doseči tudi po sodni poti.

Individualni spomini so, kot opozarja Maurice Halbwachs (2001), zmeraj umeščeni v neke družbene okvire in brez teh niti ne morejo obstajati – posameznikovi spomini se ohranjajo samo v razmerju do družbene skupine, ki ji posameznik pripada in ki vzdržuje določeno kolektivno memorijo.[13] Spomini Wiere Gran brez pričevanj drugih, ki bi potrjevala njeno izkušnjo, in njihovih spominov, ki bi se ves čas usklajevali z njenimi »fragmenti in podobami« preteklosti, brez stičnih točk med obema spominoma, ki bi omogočale rekonstrukcijo spomina na skupni podlagi (Halbwachs 2001: 33), nekako niso bili legitimni – in to je bilo enako, kot da jih sploh ne bi bilo. Družbeni okviri memorije so instrumenti, ki jih posameznik uporabi, da si lahko sestavi podobo preteklosti, ki mu zagotavlja trdno identiteto. In prav zato potrebuje družbeno interakcijo, »potrebuje pričevanje in označevanje drugih ljudi, da bi mogel vzpostaviti validnost svojih idej in mišljenj«. (Kramberger 2001: 213–214)

Tuszyńska se zaveda pomena geste, s katero je Wieri Gran ponudila možnost, da javno pove svojo plat zgodbe. »Dala sem ji glas, dovolila sem ji govoriti. Zapisala sem njene spomine.« (Rydlewska, Tuszyńska 2013: 24) S tem ko je spomine Wiere Gran v knjigi soočila z izpovedmi drugih pričevalcev in jih skrbno preverjala po arhivih v več državah, jim je povrnila verodostojnost, nekdaj slavno getovsko pevko pa zapisala nazaj na zemljevid poljske zgodovine.

Nezaustavljivo širjenje klevet je za šansonjerko pomenilo socialni umor, saj ji je onemogočalo opravljati svoje delo in si služiti kruh. V osemdesetih letih je prenehala peti, ker je zaradi neprestanih pretresov izgubila glas.

***

Kaj človeka spodbudi, da se upre? In koliko, kako dolgo lahko zdrži? Ostarela Wiera Gran, s katero se je Tuszyńska v prvem desetletju 21. stoletja srečevala v Parizu, je živela v prostovoljni osami, prepričana, da jo opazujejo plačanci njenih sovražnikov.

Ves čas me je opozarjala, da naju poslušajo in snemajo. S stišanim glasom, enkrat hlipajoča, drugič hihitaje, je pripovedovala o maši pozabe, kot je pravila svojim koncertom v getu, in o svojih sovražnikih, ki ji ne morejo odpustiti tega, kar ve. O moških – nič dobrega, samo najslabše, in o materi – skrajno nežno. Agresivna in polna zamer, krhka in bojevita. To je bila eksplozivna mešanica čustev, ki sem se jim pogosto vdajala. Imela sem občutek, da sedim z njo v kleti na Lesznem, in ne v elegantni pariški četrti. Bala sem se skupaj z njo in se spraševala, kaj neki je morala storiti, da se njeno življenje končuje na tak način. V čem je bila njena krivda?

(Grzebałkowska, Tuszyńska 2012)

Zdi se, kot da bi Wiera Gran v nekem trenutku obupala in sprejela realnost, ki ji je bila vztrajno vsiljevana od zunaj, se umaknila v svoj notranji svet in se vdala v paranojo. Kot da bi ponotranjila gonjo, ki jo je izkušala, nenehno blatenje in napade, ki jih je bila deležna od svojih rojakov po vsem svetu. To je nazadnje postalo njena edina realnost, v kateri je živela vse do smrti. Zanjo ni bilo več nobenega alternativnega sveta, preostal ji je samo še sovražni svet, pritiran do skrajnosti: krut, poln obrekovalcev, zalezovalcev in preganjalcev. Nikomur več ni mogla zaupati. Zaprla se je v svoje pariško stanovanje in ga ni zapustila po več mesecev. Vedno zatemnjeno, zaprašeno, zatohlo in polno spominov na preteklost je Tuszyńsko spominjalo na bunker, mračno skrivališče v getu (Grzebałkowska, Tuszyńska 2012).

Mar psihično stanje, v katerem je bila Wiera Gran zadnja leta svojega življenja, pomeni, da so bila njena pričevanja zgolj plod bolnega uma? Tako je zatrjevala družina Władysława Szpilmana, ko je kmalu po izidu knjige proti avtorici sprožila sodna procesa na Poljskem in v Nemčiji, češ da je v njej, navajajoč izjave duševno bolne ženske, potvarjala resnico o pianistu in blatila njegov ugled. Tuszyńska je bila primorana z gradivom, na podlagi katerega je napisala knjigo, dokumentirati, da je o šansonjerkinem življenju poročala avtorsko in dokumentaristično transparentno. Pred sodiščem in v izjavah za javnost je bila neomajna: »Zagovarjam pravico do svobode govora, do objave navedbe besed moje protagonistke, ki svojih ›odkritij‹ v zvezi s Szpilmanom ni prvič zaupala šele meni.« (Grzebałkowska, Tuszyńska 2012)

»Vem, da moje pisanje sproža močne čustvene odzive. Vem, da ni mogoče, da bi te imeli vsi radi, niti ne moreš vseh zadovoljiti. In da prijatelje spoznaš v nesreči. Pa tudi ob uspehu. Najtežje se mi je sprijazniti z izkušnjo človeške nasilnosti, brutalnosti, neumnosti in prostaštva.«

Ker gre za zadevo, ki je na Poljskem zelo močno odmevala, hkrati pa osvetljuje stališča in etično držo Agate Tuszyńske, navajam celoten intervju, v katerem pisateljica odgovarja na neposredna, precej provokativna vprašanja novinarke revije Newsweek Renate Kim in med drugim pojasnjuje, zakaj Władysław Szpilman v knjigi ni smel manjkati.

Vam je žal, da ste napisali to knjigo?

Ne. Menim, da je resnica na moji strani. Nisem kršila nobenega zakona, enostavno sem dokumentirala zgodbo Wiere Gran. Tragično zgodbo ženske, ki so jo obtožili kolaboracije z gestapom. Proti njej so pričali preživeli prebivalci geta, vendar nihče ni znal dokazati njene domnevne krivde. Nekdo jo je videl, nekdo slišal ali slišal nekoga, ki je slišal … Wiero so uničili in hotela sem izvedeti, zakaj. To je bil moj namen, ko sem pisala knjigo, zdaj pa življenje piše novo epizodo. In zelo mi je žal, da se zgodovina ponavlja. Prekletstvo Wiere Gran začenja viseti nad tistim, ki to zgodbo pripoveduje.

Jerzy Giedroyc[14] je svaril, da bodo zaradi tega težave.

Jerzy Giedroyc je bil moder človek. Rekel je, da se bodo proti meni obrnili tako Poljaki kot Židje. In tako se je tudi zgodilo. Nekatere srenje mi zamerijo, da pišem o »normalnem« življenju v getu. O tem, da so bili tam krojači in frizerji, ključavničarske delavnice in čevljarji, pralnice, modistke in manikirni salon. Da so obstajali restavracije, revije in simfonični orkestri. Da so si Židje, zaprti za zidom, prva leta privoščili luksuz obiskovanja kavarn. Ne vsi, ne vedno. In da so bili tam tudi židovski policaji in kolaboranti. Takšna je resnica o tistih časih. Siva, ne črno-bela.

Sin Władysława Szpilmana trdi, da knjiga Obtožena: Wiera Gran na škandalozen način škoduje spominu na njegovega očeta.

Očitajo mi, da škodujem kultu spomina na Władysława Szpilmana, tako so to opredelili v tožbi. Ampak zakaj bi se morala jaz podrejati kultu spomina? Družina ga lahko goji, meni pa ga ni treba. Jaz celo nasprotujem tezi, da bi bil Szpilman svetovno znan skladatelj, enako slaven in pomemben, kot sta Chopin ali Beethoven. Tak spomenik mu postavljajo povsem neupravičeno, to ni nič drugega kot navadna laž. Po filmu Romana Polańskega je Władysław Szpilman postal junak, čeprav resnično ne vem, kakšno za kakšno junaštvo naj bi bil zaslužen. Dejansko je preživel strašni čas okupacije, vendar zaradi tega še ni nedotakljiv. Ampak očitno mora biti vsakdo, ki se drzne podvomiti o Szpilmanovi svetosti, kaznovan.

Pa razumete bolečino njegovih svojcev?

Poskušam. Lahko razumem bolečino gospe Szpilman, vdove po umetniku, kakor jo je izkusila skozi življenje ženske. Sinove bolečine pa ne zaznavam. V tem človeku vidim samo nadutost, aroganco in potrebo po maščevanju.

Kako pa boste odgovorili na očitek, da ste obtožili človeka, ki se sam ne more braniti? Kajti knjiga je izšla po njegovi smrti.

Jaz nikoli nisem niti rekla niti napisala, da je bil Szpilman v getu židovski policaj. Tako govori Wiera Gran, ne Agata Tuszyńska. In tako govori več desetletij, ne samo na koncu svojega življenja.

Zato pa jo Tuszyńska vneto citira.

Ker je takšna dokumentaristova dolžnost. Tuszyńska je poskušala iz Wiere Gran izvleči njene spomine na čase holokavsta. Kaj se je v njenem spominu ohranilo, kaj jo je bolelo? In kljub štirim letom intenzivne priprave knjige še zmeraj ne vem, kaj je Wiero Gran v getu povezovalo z Władysławom Szpilmanom. Za to sicer nimam dokazov, a po mojem je bilo to več kot odnos pevka – pianist. 

Kaj?

Ne vem. Mogoče je zavrnila njegovo ljubezen? Sta kaj vedela drug o drugem? Bodite pozorni na to, kako se je Szpilman odrezal od nje po vojni. V njegovih spominih, po predlogi katerih so čez leta posneli film Pianist, ne najdemo imena Wiere Gran. V getovski kavarni Sztuka, kjer sta skupaj nastopala poldrugo leto, ne najdemo nobene take pevke. Szpilman je zanjo napisal šanson Njen prvi ples, na straneh njegove knjige pa Wiera, izvajalka popevke, ne obstaja. Mar nisem imela pravice vprašati, čemu je tako? Ponavljam: nisem bila prva, ki je to vprašala.

Pianistovi svojci imajo zelo težek očitek: poneverjanje resnice.

Kot biografinja sem izpolnila vse zahteve obrti. Moje raziskovanje je zajelo dostopne arhive na Poljskem, v ZDA, Izraelu, Nemčiji in Franciji. Analizirala sem dokumente in iskala priče. In to sem počela v dobri veri, kajti nikoli nisem imela namena nikogar blatiti.

Poskušala sem razumeti tiste čase. Izvedeti resnico. Nisem našla nobenega dokumenta, kjer bi pisalo, da je bil Szpilman židovski policaj. Pa tudi nobene potrditve, da bi Granova kolaborirala z gestapom. Po vojni jo je židovsko sodišče oprostilo, torej je bila morda nedolžna?

Z Wiero Gran ste se pogovarjali večkrat, s Szpilmanom pa ne. Se je res moral znajti v tej knjigi?

Ja. Ker je bil pomembna oseba v življenju Wiere Gran, skupaj sta preživela šestnajst najtežjih mesecev za zidovi geta. Po vojni pa je bila s Szpilmanom obsedena in tudi to je bilo treba napisati. Ko je izdala knjigo Štafeta obrekljivcev, je bila stara 64 let, ni je še mučila paranoja, pa vendar ga je obtožila, da je sodeloval z židovsko policijo. Na steni njenega pariškega stanovanja je bil napis: »Na pomoč! Pomagajte! Szpilmanova banda bi me rada uničila.« Po njenem mnenju jo je preganjal pianist. Poskušala sem izvedeti, zakaj. Nisem se ga odločila izbrisati iz njenega življenja, tako kot je to njej storil on. Menila sem, da če je on povedal svojo zgodbo, potem ima tudi ona pravico povedati svojo. In ji dala glas.

Osebi, ki jo je mučila paranoja.

Tega ne skrivam. Večkrat sem poudarila, da sem se pogovarjala s staro, zlomljeno, izmučeno žensko. Seveda bi se dalo podvomiti o njenih besedah, trditi, da so plod bolne domišljije, vendar ni mogoče izključiti možnosti, da je Wiera imela razlog, da je tako vztrajno ponavljala svojo verzijo dogodkov. Poleg tega ves čas poudarjam, da mi ni uspelo pridobiti nobenih dokazov, ki bi potrjevali, da je bil Szpilman v getu policist. A vztrajala bom, da mora imeti avtor pravico citirati svojega junaka. 

Pa vendar je nemško sodišče pred kratkim dalo prav pianistovi družini.

Ali poznate sodbo? Ali pa samo verzijo, ki jo je zmanipuliral sin Władysława Szpilmana? Ali veste, kaj je sodišče v resnici odredilo?

Odredilo je, naj se počrnijo obtožbe Wiere Gran, ki niso podprte z dokazi.

Kje naj bi se jih počrnilo?

V nemški verziji knjige.

V naslednji izdaji. Prva, ki je izšla spomladi 2013, je v knjigarnah, sodišče ni ustavilo distribucije. Druge izdaje še ni in ne vemo, če sploh kdaj bo. In isto nemško sodišče je odredilo, naj se počrni vsega skupaj petindvajset vrstic od 375 strani dolgega besedila. V obrazložitvi sodbe – v kateri je del Szpilmanovih zahtev zavrnilo – je zapisalo, da je bila avtorica pri pisanju korektna, ustrezno se je distancirala od besed Wiere Gran. In še več, te informacije so bile znane že prej, leta 1980. »Citati so zgolj priobčeni. Do istovetenja z njimi ni prišlo.« Sodišče mi je dalo prav.

Kaj se je v zadnjih dveh letih v vašem življenju spremenilo?

Vem, da moje pisanje sproža močne čustvene odzive. Vem, da ni mogoče, da bi te imeli vsi radi, niti ne moreš vseh zadovoljiti. In da prijatelje spoznaš v nesreči. Pa tudi ob uspehu. Najtežje se mi je sprijazniti z izkušnjo človeške nasilnosti, brutalnosti, neumnosti in prostaštva. Tega raje ne bi vedela. To je grozljivo. Na primer to, kako Szpilmanov sin teoretično brani očeta, praktično pa me poskuša uničiti, kar je tudi napovedal …

Kako to mislite?

Oktobra 2007 sem telefonirala Szpilmanovim, ker kot vsak pošten biograf poskušam preveriti vse, kar je v moji moči, tako da primerjam različne verzije dogodkov. Skušala sem izvedeti, kakšno je stališče pianistove družine. Telefonsko slušalko je dvignila gospa Szpilman in jo takoj predala sinu. On pa me je začel zastraševati. Rekel mi je: »Če boste pisali o Wieri Gran, tej garjavi ovci in kolaborantki, če se boste sklicevali na njeno knjigo, in jaz imam informacijo od ameriške židovske srenje, da bi to radi naredili, ste lahko prepričani, da vas bom uničil. Vaše kariere bo konec.« Takrat nisem napisala še niti ene besede svoje knjige. Šele zbirala sem gradivo.

Ste se ustrašili?

Ne, ampak to je bila drastična izkušnja. Ne pustim se kar tako zastrašiti. Čeprav moram povedati, da se zdaj tega človeka bojim. Imam občutek, da me zalezuje. Čedalje bolje razumem Wiero Gran.

Po srečanjih z bralci – v New Yorku, Parizu, Düsseldorfu – se na spletu takoj pojavijo primitivni komentarji v zvezi z mojimi izjavami. Prepoznam ton njegovega peresa. V Nemčijo je poslal ljudi, da bi snemali moje literarne večere. Še prej pa sem od njegovih nemških odvetnikov dobila dopis, da bom šla, če bom izrekla samo besedico o domnevnem Szpilmanovem sodelovanju z gestapom ali udbo, v zapor ali plačala kazen, več tisoč evrov. Tudi absurdnost ima svoje meje.

Govorite kot Wiera Gran. Tudi njo so, kot je trdila, zasledovali, napadali, tudi njo so zalezovali …

Ja, pri meni še ni kamere v lestencu, vendar čutim težo sovraštva tega človeka. Za zdaj še nisem nora. Imam priče, ki vidijo, kaj se dogaja, tu pa tam pogledajo gnojnico, ki se name zliva na internetu, opazujejo igro klevetanja. Szpilmanov sin je telefonaril poljskim inštitutom za kulturo v tujini, grozil jim je in prepovedal promovirati mojo knjigo – »odvratni napad na Władysława Szpilmana v slogu časov najhujšega preganjanja židovskih politikov marca ’68«. Uporablja argument antisemitizma, kar se v zvezi z obračunom med dvema židovskima umetnikoma zdi blazno.

Vi ste Wiera Gran.

Ne, nisem. V to vlogo bi me radi vtaknili, pa se ne pustim. Andrzej Szpilman je pred sodiščem potrdil, da ureja spletno stran, na kateri objavlja odvratne informacije o meni. Kar preberite si njegova obvestila.

Saj sem jih. Tam je na primer podatek, da vaša knjiga marginalizira vlogo Nemcev v holokavstu. In da izvajate obrekovalski atentat na Władysława Szpilmana.

Papir prenese vse. Internet, zlasti pod krinko anonimnosti, še toliko bolj. To ni zgodovinska knjiga o drugi svetovni vojni. Niti o Poljakih, ki rešujejo Žide. Niti o krivdi Nemcev. To je zgodba enega življenja, ženske, ki je preživela geto. Szpilman tam ne nastopa v glavni vlogi, tam je človek, ki je za Wiero postal utelešenje zla in krivic, ki so jo doleteli. Le zakaj bi ga napadala? Čemu?

Andrzej Szpilman meni, da te knjige, če se v njej ne bi pojavljalo ime njegovega očeta, nihče niti ne bi opazil.

Njegov okus in vrednote, ki jih zagovarja, so mi tuji. Bralci menijo, da je to pomembna knjiga, ki govori o življenju v getu iz vidika njegovega vsakdana in v vsej kompleksnosti, knjiga, ki analizira strategije preživetja. Andrzeju Szpilmanu gre to v nos, ker bi rad – kar je razumljivo – videl svojega očeta kot neuklonljivega junaka in celo žrtev komunističnih represij. Toda ali je mogoče kot žrtev opredeliti nekoga, ki je bil v petdesetih direktor glasbenega uredništva Poljskega radia? Ki je napisal na stotine šansonov, med katerimi je bilo na desetine socrealističnih skladb v smislu Rdeči avtobus, Na delo, Zidarski valček in Strojničarjeve skrbi? Ne da se tako strahotno ponarejati zgodovine. 

Pa niste imeli občutka, da ste prekoračili neko mejo? Da ne samo, da ne gojite kulta spomina, ampak, nasprotno, poskušate uničiti Władysława Szpilmana?

Ampak v čem? V knjigi ali v tem, kar zdaj govorim?

Zdaj. V vaših besedah čutim veliko odpora do svojcev Władysława Szpilmana.

Več kot dve leti sem molčala. Ampak zdaj se stežka ne odzivam na to, kar počne Andrzej. Pa govori in počne odvratne stvari. Razumem, da brani očetovo dobro ime, a uporablja sramotne metode. Ne bom ponavljala žaljivih komentarjev o meni in moji družini, ki si jih dovoljuje. Ne le da posegajo v naše dostojanstvo, ampak so tudi zelo neokusni. Baje naj bi iz stanovanja Wiere Gran ukradla kitajski porcelan, in to je še najmanjši pregrešek, ki mi ga očita. Sprva sem se temu smejala, zdaj pa se ne več. Semena sovraštva, ki jih nekdo tako prizadevno seje, lahko nazadnje padejo na plodna tla.

Videti ste zelo utrujeni.

Nikoli še nisem bila v situaciji …

Obtožene?

Nekoga, na katerega se sistematično pljuva. Življenje sestoji iz bolj ali manj bolečih nevšečnosti. Prinaša tudi tragedije. Prizadevamo si premagati bolečino in obup. Proces proti meni traja že več kot dve leti, pa me še vedno, pravzaprav vsak dan, napadajo in načrtno ponižujejo. Zaradi tovrstnega dolgotrajnega nasilja počasi izgubljam zaupanje v svet. V njegovih barvah čedalje pogosteje prevladuje grenkoba. 

Pa vam res ni žal, da ste napisali to knjigo?

Ne, ni mi žal. To je pomembno pričevanje. Edino. Brez Wiere Gran ne bi vedeli, kaj pomeni biti pevka v getu. Na ulicah so umirali otroci, čisto zraven, v kavarni, pa je mlada ženska v lepi črni obleki pela o ljubezni. Občinstvo, vino, aplavz. Je bilo to moralno dvoumno? Prihajali so poslušat to glasbo, ker jim je omogočala pozabo, jih prenašala v svet pred vojno, kjer so – tako kot drugi – imeli pravico biti srečni. Niso takoj vedeli, kaj jih čaka. Poskušali so živeti. Sprejemali so določene odločitve, barantali z usodo. Nekaterim je uspelo preživeti. Ampak vojna se še vedno ni končala. Še zmeraj so živeli v njeni senci. Nastopili so obračuni. Tisti, ki so preživeli, niso svetniki, v sebi nosijo skrivnostno vednost o tem, kakšna je cena preživetja. Njihova preteklost in resnica tvorita našo identiteto.

(Kim, Tuszyńska 2013)

Obe sodišči, nemško maja 2014 in poljsko septembra 2014, sta v sodbi pisateljici priznali, da je imela pravico citirati svojo junakinjo in da je svoje delo kot avtorica in dokumentaristka opravila neoporečno.

***

V tej knjigi pravzaprav nastopata dve junakinji – Wiera Gran in Agata Tuszyńska. Obe sta upornici z razlogom, vsaka na svoj način. Obe trdno stopata po svoji poti in si ne pustita vsiliti vlog, v katerih bi ju radi videli drugi. Ne podrejata se predstavam, kako bi morali živeti. Obe sta avtentični in trdno, odgovorno stojita za svojimi odločitvami. Tudi v najtežjih trenutkih, ko sta tarča žolčnih napadov. Obe se, vsaka po svoje, upirata pozabi in obe, intuitivno ali zavestno, zagovarjata pravico do svobodnega izražanja.

Posameznik je lahko svoboden le tedaj, kadar je ustvarjalen, torej kritično razmišljajoč in pokončen človek, ki se ne boji polno živeti. Zdi se mi, da je to tisto glavno sporočilo, ki ga v knjigi o Wieri Gran in s svojim živim zgledom daje pisateljica Agata Tuszyńska.

Tatjana Jamnik

V Vnanjih Goricah in Škocjanu na Krasu, oktober 2014–januar 2015

Literatura

Pierre Bourdieu 1973: L’opinion publique n’existe pas. Les temps modernes, 318. 1292–1309. http://www.homme-moderne.org/societe/socio/bourdieu/questions/opinionpub.html [dostop: 25. 1. 2015]

Pierre Bourdieu 2002: Praktični čut. Prevedla Jelka Kernev Štrajn. Studia humanitatis.

Pierre Bourdieu, Loïc Wacquant 2006: Načela za refleksivno družbeno znanost in kritično preučevanje simbolnih dominacij. Zbrala in ur. Taja Kramberger in Drago B. Rotar. Koper: Založba Annales.

Magdalena Grzebałkowska, Agata Tuszyńska 2012: Nigdy nie zaczynam pisać od pierwszego zdania. Wysokie obcasy, 24. 12. 2012. http://www.wysokieobcasy.pl/wysokie‑obcasy/1,96856,13039236,Agata_Tuszynska__nigdy_nie_zaczynam_pisac_od_pierwszego.html [dostop: 25. 10. 2014]

Maurice Halbwachs: Kolektivni spomin. Prev. Drago B. Rotar. Ljubljana: Studia humanitatis.

Renata Kim, Agata Tuszyńska 2013: Oskarżona: Agata Tuszyńska. Newsweek, 26. 7. 2013. http://polska.newsweek.pl/oskarzona–agata-tuszynska,106314,1,1.htm [dostop: 25. 10. 2014]

Hanna Krall 2010: Prehiteti Boga. V: Navzočnost. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Taja Kramberger 2001: Maurice Halbwachs in družbeni okviri kolektivne memorije. V: Maurice Halbwachs: Kolektivni spomin. Prev. Drago B. Rotar. Ljubljana: Studia humanitatis. 211–258.

Taja Kramberger 2002: Doxa et fama: O produkciji »javnega mnenja« in strategijah pozabe – elementi za mikroštudijo. Družboslovne razprave 41/XVIII. 63–100. http://dk.fdv.uni-lj.si/dr/dr41KrambergerTaja.PDF [dostop: 25. 10. 2014]

Taja Kramberger 2009: Memorija in spomin: zgodovinska antropologija kanonizirane recepcije (študija primera revije Modra ptica. Bartol z Vidmarjem): doktorska disertacija. Koper. https://share.upr.si/fhs/PUBLIC/doktorske/Kramberger-Taja.pdf [dostop: 25. 10. 2014]

Kazimierz Moczarski 1979: Pogovori z rabljem. Prev. France Vodnik. Ljubljana: Borec.

Iztok Osojnik 2013: Somrak suverenosti: tanatalna politika oblasti. Ljubljana: KUD Apokalipsa.

Tomasz Raczek, Agata Tuszyńska 2013: Kultowe Rozmowy: Agata Tuszyńska. TVP, 18. 12. 2013. http://youtu.be/gfuZ1Az4rfI [dostop: 25. 10. 2014]

Hanna Rydlewska, Agata Tuszyńska 2013: Nie jestem Wierą Gran. Przekrój, 68/25 (24. 6. 2013). 24–27.

Branko Soban 2013: Novo življenje Vere Gran. Delo, 2. 3. 2013. http://www.delo.si/mnenja/kolumne/novo-zivljenje-vere-gran.html [dostop: 25. 10. 2014]

Branko Soban, Agata Tuszyńska 2013: Pianist, pevka, geto in zlo v ljudeh. Delo, Sobotna priloga, 9. 11. 2013. http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/pianist-pevka-geto-in-zlo-v-ljudeh.html [dostop: 25. 10. 2014]

Agata Tuszyńska 2000: Pokrajine spomina. Prev. Jana Unuk. Nova revija 19/223–224. 201–208.

Opombe

[1] Besedilo je nastalo kot spremna beseda k prevodu knjige Agate Tuszyńske Obtožena: Wiera Gran (Ljubljana: Modrijan, 2015), prev. T. J.

[2] Zbigniew Raszewski, mentor njene doktorske disertacije.

[3] Izraz za ljudi, ki so v času nemške okupacije grozili Židom, da jih bodo izdali, če jim ne bodo plačali odkupnine (polj. szmalcownik, izpeljanka iz szmalec ’cvenk’).

[4] Terminološko razlikovanje, ki ga je uvedel francoski mislec Maurice Halbwachs (1950; slov. prevod 2001), med kolektivno memorijo (mémoire collective) in posameznim spominom (souvenir) povzemam po Kramberger 2001. Pri razumevanju razlike si lahko pomagamo z de Saussurjevo dihotomijo jezik (langue) in govor (parole) (Halbwachs 2001: 257–258). Kolektivna memorija je »arzenal vseh odloženih spominov določene skupine ali širše skupnosti, ki čakajo na priklic, ergo nekakšen zbir latentnih spominov skupnosti, povezan v koherentno celoto memorije« (prav tam: 216), torej nekakšen sistem spominov, iz katerega lahko črpajo pripadniki določene skupnosti. Spomin pa je posamična realizacija (možnosti) kolektivne memorije v referenčnih okvirih neke družbene skupine (»gre za fragmente in podobe, mnezične recidive, ki ostanejo od dogodka, od objekta ali srečanja z objektom« (prav tam)), zanj je potemtakem, podobno kot za de Saussurjev govor, značilno, da je konkreten, aktualen in posamezen. – Ker gre za različna koncepta, velja v slovenskem strokovnem oz. znanstvenem diskurzu uporabljati termina, ki sta ju predlagala Taja Kramberger in Drago B. Rotar. To seveda prav nič ne ogroža rabe poljudnega izraza spomin, ki vsebuje oba pomena.

[5] »Družbene reprezentacije so – poleg tega, da so oblike spoznavanja, tj. kognicije – tudi interpretacijski sistemi in kot taki vzpostavljajo in uravnavajo naše razmerje do sveta oz. realnosti in do drugih s tem, da usmerjajo in organizirajo družbena obnašanja in komunikacije.« (Kramberger 2002: 76)

[6] Ob robu velja pripomniti, da tudi ta plesalka, ki jo Tuszyńska v knjigi omenja predvsem kot kolaborantko, ni bila povsem enostranski lik. Po izpovedih prič iz koncentracijskega taborišča Auschwitz naj bi po prihodu v taborišče julija 1943 v slačilnici junaško iztrgala pištolo iz rok esesovca Josefa Schillinga in z njo ustrelila njega ter Wilhelma Emmericha. To snov je uporabilo več pisateljev, mdr. Arnošt Lustig v romanu Molitev za Katarino Horowitz, prev. Nives Vidrih (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011). (http://pl.wikipedia.org/wiki/Franciszka_Mann [dostop: 25. 10. 2014]).

[7] Zapis z narekovaji povzemam po Taji Kramberger (2002: 64): »[N]avednice, ki oklepajo omenjeno sintagmo, so znak naše skepse v zvezi s konceptualno, ne pa tudi z operacionalno ravnijo pojma«. Ta zadržek lahko razumemo v tem smislu, da pojavnost, na katero se sintagma »javno mnenje« nanaša, v resnici ne nastane v javnosti, temveč je vselej motivirana, tj. vedno lahko izsledimo začetno mnenje, ki ga nekdo lansira (oz. podtakne) kot splošno in neizpodbitno resnico. Mnenje se torej ne razlikuje kaj dosti od govorice. Vprašljiva je predvsem teža, ki jo mediji pripisujejo »javnemu mnenju«: velja za objektivno, čeprav ni argumentirano in ne temelji na poglobljeni refleksiji (in znanju). Prim. Bourdieu 1973.

[8] Tu uporabljam koncepte in terminologijo, ki jih je uvedel francoski sociolog Pierre Bourdieu (2002).

[9] V Turkowovi biografiji v Wikipediji podatek, da je v getu vodil to agencijo, manjka. Navedeno je tole: »Med vojno je deloval v odporniškem gibanju v varšavskem getu. Hkrati je bil igralec, ki je organiziral številne kulturne prireditve na območju geta. Skupaj z Emanuelom Ringelblumom je sodeloval pri kroniki dogodkov v varšavskem getu. Po pobegu iz geta se je od leta 1943 do konca vojne boril v podzemlju.« (http://pl.wikipedia.org/wiki/Jonas_Turkow [dostop: 25. 1. 2015]) To je lep primer kreiranja družbene (avto)reprezentacije s skrbno selekcijo biografskih podatkov.

[10] »Produkcija in reprodukcija ›javnega mnenja‹ sta nedvomno politični, natančneje, oblastni strategiji, ki določata selekcijske kriterije in zarisujeta mejo med [memorijo] in pozabo. K instrumentariju oblikovanja ›javnega mnenja‹ sodijo poleg informacij tudi dezinformacije, poleg spomina pozaba, poleg promocije propaganda, poleg svobode objavljanja cenzura, poleg realnosti afabulacija, poleg resničnosti mistifikacija. […] Pozaba je torej eden temeljnih pojmov družbene dinamike in v veliki meri opredeljuje memorijo.« (Kramberger 2002: 81)

[11] Da se je v poljski kolektivni memoriji zgodil zabris Wiere Gran, dokazuje »odkritje« te šansonjerke po izidu knjige Agate Tuszyńske leta 2010. Zabris pa je za sabo pustil tudi sled, ki se kaže »v nevralgični in travmatični recepciji« (izraz po Kramberger 2002) Wiere Gran in knjige o njej. Kot zanimivost: v člankih o Władysławu Szpilmanu na Wikipediji še vedno ni podatka, da je v kavarni Sztuka na klavirju spremljal Wiero Gran (https://pl.wikipedia.org/wiki/Władysław_Szpilman in https://en.wikipedia.org/wiki/Władysław_Szpilman [dostop: 25. 1. 2015]).

[12] Omenimo zanimivo razširitev pomena besede pravica: »Kolektivno memorijo, ki izvaja rigidno in nasilno selekcijo, Yerushalmi označi za tkanje pozabe, pri čemer se sprašuje, ali ni nemara primernejši antonim pozabe juridični termin ›pravica‹.« (Kramberger 2001: 248)

[13] Kot primer navede spomine iz otroštva, ki se ohranjajo tako, da nam o njih pripoveduje družina, pa tudi kadar se otrok v kakšnih težavah znajde sam, se dogodka spomni zaradi odsotnosti domačih (Halbwachs 2001: 37–43).

[14] Poljski založnik, publicist, politik in izseljenski aktivist, ki je v Parizu vodil izseljensko založbo in izdajal mesečnik Kultura.

Se vam prispevek zdi uporaben?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Povprečna ocena / 5. Število glasov:

Ker se vam prispevek zdi uporaben ...

Spremljajte naše objave na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da vam prispevek ni všeč.

Kako ga lahko izboljšamo?

Preberite še

Jan Němec: Zgodovina svetlobe

Jan Němec: Zgodovina svetlobe (odlomek romana)

Erva je strela z jasnega, ki zaneti zemljo. Na vrat na nos ti skoči v življenje in …

Dodaj odgovor